Brižinski spomeniki, trije nabožni obrazci iz 10. stoletja, so prvi pomembnejši dokument, ki nas določa kot Slovence, nastali pa naj bi okoli Vrbskega jezera na Koroškem. Do leta 1414 je ustoličevanje koroških knezov in vojvod potekalo v slovenskem jeziku, ker je bila Koroška, kot o njej pravijo poročevalci, »resnično slovenska dežela«. Koroški cistercijan Lenart Pachernecker je leta 1574 tiskal prvo slovensko katoliško knjigo. Koroški bukovniki so eden najbolj pretresljivih dokazov življenjske nujnosti slovenskega slovstva. Filolog in nabožni pisatelj, celovški jezuit Ožbald Gutsman (1727–1790) je s slovarjem (1789) prvi zavestno delal na poenotenju slovenskega jezika. Še bi lahko naštevali koroške zasluge za slovenstvo, toda ob koroških pesmih, zlasti Kernjakovih, tudi najbolj trdo in brezčutno bitje začuti, kje je slovensko srce.

Koroški Slovenci so bili najbolj na udaru

Koroški Slovenci so – tudi zaradi načina poselitve dežele – prvi občutili...