Ena od vedno in povsod aktualnih molitev naše Cerkve je prav gotovo križev pot, ki posebej v postnem času pritegne veliko ljudi. V spominu na Jezusovo odrešenjsko trpljenje verniki najdemo moči, da gremo naprej tudi skozi svoje vsakdanje trpljenje in vztrajamo v upanju na zarjo velikonočnega jutra.

Tudi letos ga molimo. A namesto slik, ki jih tako dobro poznam že iz otroštva, se pojavljajo druge slike. Slike iz dnevnih poročil, slike iz vojne v Ukrajini, slike trpljenja, bolečine, nemoči, človeške surovosti in solz, tako številnih solz … Pred nami se namreč odvija križev pot »v živo«, samo nekaj stotin kilometrov stran!

V duhu hodim po porušenem Marijinem mestu in skupaj z obupanimi reševalci iščem preživele … Hodim po mestih, kjer matere svoje otroke pošiljajo daleč proč od sebe, da bi jih rešile … Hodim z vojaki, ki so čez noč morali prijeti v svoje roke težko orožje in braniti tisto, kar imajo – svoj dom … Križev pot »v živo« pa sega še dlje, gre čez mejo v ru...