Janez Pavel II. je z gotovostjo zatrdil, da sta dve naravni družbi, ki ju prepoznava družbeni nauk Cerkve (DNC), družina in narod – in da sta ti dve medsebojno povezani. Družinske vezi so usmerjene k enotnosti z večjo družbeno skupino in tako oseba skozi kulturno vzgojo, ki ji jo priskrbi družina, vstopa v narod. Kultura naroda pa dela resnico dostopno; lahko bi rekli, da »inkarnira«, uteleša resnico na način, ki ni tuj, ampak domač temu, kar oseba je v družbeni in fizični geografiji, v kateri živi. Družino bi lahko označili celo kot vadbišče za narod, prostor, kjer se oblikujejo novi deležniki narodne kulture. In deliti si kulturo je bistveno temu, kar pomeni biti človek. Kot je izrazil Janez Pavel II.: »Človek vedno živi v skladu s kulturo, ki je njegova in ki zopet ustvarja med ljudmi vez, ki je prav tako njegova, z določanjem medčloveškega in družbenega karakterja človeškega obstoja /…/. Kultura je tisto, po čemer človek kot človek postaja bolj človek, bolj 'je', ima večji dostop d...