Nov pomen je beseda dobila leta 1671, ko je Meni beglerberg paša v Egerju na Madžarskem pretežno plemiške prebežnike iz področja današnje Slovaške (tedanje Ogrsko kraljestvo) poimenoval kruce. Izraz se je hitro uveljavil in se med leti 1671 in 1711 v madžarskih, slovaških in turških dokumentih pojavlja kot oznaka za upornike v Ogrskem kraljestvu in severnem Sedmograškem (natančneje na Slovaškem in v zahodnih Karpatih v Ukrajini ter severovzhodni Madžarski). Šlo je za zadnjo fazo že od leta 1604 trajajočega upora proti Habsburžanom na Ogrskem (1604–1711). Kruci so bili večinoma pobegli podložniki in odsluženi ali odpuščeni vojaki iz avstrijskih in ogrskih protiturških obmejnih trdnjav ter tudi nekateri plemiči. Po etnični pripadnosti so bili povečini Slovaki in Ruteni/Ukrajinci ter Madžari.

 Kruci so bili večinoma pobegli podložniki in odsluženi ali odpuščeni vojaki iz avstrijskih in ogrskih protiturških obmejnih trdnjav ter tudi nekateri plemiči.

V Avstriji in še posebej v obmejni Štajerski je konec 16. in v začetku 17. stoletja potekala protireformacija in katoliška prenova, ki je v začetku 17. stoletja dosegla svoj višek. Kralj Ferdinand je v istem času izvedel protireformacijo tudi na Sedmograškem in na Ogrskem, vendar sila nespretno in ob nepravem času, kar je le še podžgalo nezadovoljstvo prebivalstva do Habsburžanov in Avstrijcev. Tri leta pozneje so se pokazali tudi rezultati protireformacije v cesarskem delu Ogrske.

Upor se širi

Ob pomoči Turkov je Istvan Bocskay dvignil upor proti Avstrijcem in maja leta 1605 so ogrski uporniki ob pomoči 3000 Tatarov in Turkov vdrli v vzhodno Štajersko, opustošili dolino Rabe in Ilza ter zasedli Fürstenfeld, mesto oplenili in požgali. Ogrski uporniki so se strahovito znesli nad prebivalstvom, saj so pobegli ujetniki pričali, da so bili v primerjavi z njimi celo Tatari blagi.

Po Gradiščanskem so uporniki ponovno vdrli na Štajersko, tokrat v vzhodno Štajersko, kjer so požgali Vrbno (Feldbach), in v jugovzhodno slovensko Štajersko, kjer so požgali trg Ljutomer ter plenili in požigali v gospoščinah Ljutomer in Negova. V gospoščini Ljutomer so uporniki leta 1605 oplenili in požigali v 14 vaseh, in sicer v Vučji vasi, Cezanjevcih, Lukavcih, Ključarovcih pri Ljutomeru, Križevcih pri Ljutomeru, Banovcih, Krištancih, Babincih, Stročji vasi, Pristavi ter na Grlavi, Moti, Grabah pri Ljutomeru in Cvenu. Škodo so ocenili in popisali aprila leta 1606. Madžarski uporniki so oropali 213 kmetij, s katerih so odpeljali 486 podložnikov, 14 pa so jih ubili. Za razliko od gospoščine Ljutomer je gospoščina Negova doživela v letih 1605 in 1606 kar dvojno plenjenje. Najprej so jo leta 1605 oropali madžarski uporniki, nato pa še leta 1606 cesarski vojaki, poslani v obrambo dežele. Skupaj so oropali 79 kmetij v 10 vaseh oziroma tretjino kmetij negovske gospoščine. Popolnoma so izropali negovsko posest v vaseh Apače, Iljaševci, Očeslavci, Lastomerci in Rodmošci. Iz celotne vzhodne Štajerske je bilo leta 1605 odpeljanih ali ubitih 3513 prebivalcev. Požganih je bilo 1551 hiš, odpeljanih 12.000 govedi, 5000 konj, 2400 ovac in svinj.

Svet med Dravo in Muro leta 1706. VIR: Štajerski deželni arhiv 

Takšno nevzdržno stanje z nenehno grožnjo novih roparskih vpadov upornikov, Tatarov in Turkov je povzročalo vedno večje nezadovoljstvo ne le med kmeti, ki so bili najbolj izpostavljeni roparskim tolpam, temveč tudi med deželnimi vpoklicanimi vojaki – brambovci. Povsod po deželi, še posebej ob meji, se je čutil uporni duh. Poveljniki so poročali, da črna vojska – brambovci ne izpolnjujejo ukazov in da jih ne morejo pripraviti do ničesar. Še preden je vlada v Gradcu lahko ukrepala, je zavrelo v Fürstenfeldu. Nepokorni brambovci so na silo vdrli skozi mestna vrata in pobegnili. Tokrat se je vlada odzvala odločno in hitro. Kolovodje upora so ujeli in jih odvedli v Gleisdorf ter jih postavili pred vojaško sodišče. Stotnika Burgunderja so z eno četo deželnih najemnikov poslali iz Radgone v Fürstenfeld, da je ponovno vzpostavi red v mestu. Vlada je s tem sicer pogasila požar, toda med ljudmi je še vedno vrelo, saj so na vlado kar deževale pritožbe, češ da so skoraj popolnoma zanemarili oskrbo obmejnega vojaštva. Razmere so se tako zaostrile, da je postalo potovanje po deželi nevarno, in to ne zaradi sovražnika, temveč zaradi kmetov, ki so se v skupinah potikali po deželi in ropali.

V tem času pa so eskalirali dogodki tudi na Madžarskem. 20. novembra 1605 je nizozemski feldmaršal grof Johann Tserclaes von Tilly odrinil z Dunaja na Madžarsko z 4000 valonskimi jezdeci in 4 četami pešcev. 25. novembra je dosegel Güns (Kőseg), odbil napad na svoj pratež in potisnil sovražnika, ki je štel okoli 10.000 mož, vse do reke Rabe. Vdor avstrijske vojske na Madžarsko so izkoristili Turki in Tatari iz Sarvarja ter začeli z roparskimi pohodi na Štajersko in Spodnjo Avstrijo. V takšnih zaostrenih razmerah so deželni stanovi popustili in dovolili združitev štajerske deželne vojske s cesarsko, čemur so do tedaj nasprotovali predvsem zaradi finančnih razlogov.

 Vdor avstrijske vojske na Madžarsko so izkoristili Turki in Tatari iz Sarvarja ter začeli z roparskimi pohodi na Štajersko in Spodnjo Avstrijo.

Zimsko vreme je 10. decembra 1605 prekinilo vse spopade. 15. januarja 1606 je bilo na Dunaju sklenjeno premirje in 23. junija mir, ki so ga na željo ogrske strani 23. septembra 1606 potrdili še stanovi avstrijskih dežel. Velika Kaniža je bila izgubljena in vzhodna Štajerska popolnoma izropana; dežela je torej zelo drago plačala cesarjev poizkus rekatolizacije zahodne Ogrske.

Uspešna vojna s Turki v 80. letih 17. stoletja se je po osvojitvi Bude razširila na vso Ogrsko in je zahtevala ogromne žrtve tudi med civilnim prebivalstvom. Posebej podeželsko prebivalstvo je bilo izpostavljeno brutalnostim vseh vojska. Ob istem času je absolutizem Leopolda I. razmere še bolj zaostril z kršenjem pravic ogrskega plemstva. V ogrskih deželah, ki so jih osvojili Avstrijci, so od tamkajšnjega plemstva zahtevali, da so morali opravljati vojaško službo, če so hoteli obdržati svoje posesti. Načrte za obnovo dežele in njeno upravljanje so sprejemali centralni državni organi na Dunaju brez posvetovanja z ogrskimi stanovi. Diploma Leopoldinum, izdana leta 1690, je tako obravnavala Transilvanijo kot provinco, ločeno od Ogrske. Vstaja, ki jo je vodil Imre Thököly (1657–1705) v zavezništvu s Turki, ni uspela. Na zasedanju deželnih stanov leta 1687 v Bratislavi so Habsburžanom zaradi uspešnega pregona Turkov ponovno priznali dedno pravico vladarjev Ogrske po moški liniji. Hkrati so se odpovedali glavni pravici stanov, ki jim jo je zagotavljala Zlata bula (1222), pravici do upora proti kralju. Vendar to razmer na Ogrskem ni razrešilo, temveč je le še poglobilo nasprotja. Kršitve pravic plemstva in vedno večje nezadovoljstvo med kmeti je vodilo do odkritega nasprotovanja oblasti Habsburžanov v začetku 18. stoletja.

Članek si lahko v celoti preberete v 53. številki magazina SLO. Vabljeni, da revijo spremljate tudi na Facebooku.