Med letoma 1972 in 2010 je le redko izšla številka Družine, ki je ne bi z rdečim svinčnikom v roki prebrala od prve do zadnje črke; poleg tednika pa še priloge Naša družina, revij Božje okolje, Cerkev v sedanjem svetu, kakšno leto se je kot lektorica podpisala tudi v dvajset in več knjig. Bila je edina »varuhinja jezika« za Družino in njene publikacije, čez njeno delovno mizo je šla v skoraj štiridesetih letih, kot je bilo rečeno ob njeni upokojitvi, »nepredstavljivo visoka gora vsakršnega jezikovnega gradiva s sporočili od duhovnih višav do gmotnih nižav«.

Vcepljena ljubezen do besede

Marija Bratina je slovenščino vzljubila v domači družini. »Kako lepo je bilo, ko smo otroci, petero nas je bilo, ob večerih z mamo in očetom posedli za kuhinjsko mizo, pozimi pa na krušno peč, zmolili rožni venec, nato pa nam je ata na glas bral mohorjevke. Vcepil nam je ljubezen do knjige, do besede,« se spominja otroštva v njej dragi Borovini, Dolenji vasi pri Krškem....