Zavetnik: Nima posebnega zavetništva.

Ludvik se je že kot otrok najbolj varnega in srečnega počutil »pri Mariji«, zato je tudi vse svoje kratko, a toliko bolj bogato življenje posvetil širjenju njenega češčenja. S svojim misijonarjenjem ter spisi je bil velik trn v peti hladnim janzenistom, ki so ga na vso moč preganjali.

Ime: Krščen je bil kot Ludvik, ime Marija pa si je privzel kasneje kot bogoslovec. Ime Ludvik je germanskega izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut »slaven« in wig »boj«.

Rodil se je 31. januarja 1673 v francoskem mestecu Montfort sur Meu ob bretonski obali,
umrl pa 28. aprila 1716 v kraju St. Laurent sur Sevre, prav tako v Franciji.

Družina: Njegov oče Janez Krstnik Grignion je bil odvetnik ter plemič de Monfort. Z ženo Ivano Robert sta imela 18 otrok, Ludvik je bil drugorojenec.

Služba: Potem ko je bil posvečen v duhovnika, je najprej za kratek čas bival v duhovniški skupnosti v Nantesu, nato pa ga je škof v Poitiersu imenoval za dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Tu je začel z misijoni in leta 1706 ga je papež Klemen XI. imenoval za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Odtlej je deloval kot popotni pridigar.

Kreposti: Ko govorimo o Montfortskem, ne moremo mimo njegove globoke in predane pobožnosti do Marije. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje ubog in reven, duhovno pa izredno bogat; velik mistik, ki ga mnogi niso dohajali ali razumeli.

Skupnost: Leta 1715 je ustanovil »Hčere božje modrosti« (montfortske sestre), da bi negovale bolnike in imele šolski pouk, zlasti za reveže. Danes delujejo tudi v revnih četrtih in negujejo invalide. Moška veja pa se imenuje Montfortanska družba Marije (SMM). Tudi ti delujejo predvsem v revnih predelih sveta. Pod njegovim navdihom pa je nastala tudi kongregacija »Bratov sv. Gabrijela«, ki se posveča vzgoji.

Misijoni: Misijonaril je v zahodnih francoskih pokrajinah in v desetih letih naredil ogromno. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad, obnavljal je križeve pote, vernike navajal na redno molitev rožnega venca.

Dela: Poleg raznih pravil, molitev in navodil je napisal dve večji deli, ki pa so ju izdali šele v 19. stol.: traktat o pravi pobožnosti do svete Device in Ljubezen do večne modrosti.

Zavetnik: Nima posebnega zavetništva.

Upodobitve: Upodabljajo ga dokaj mladostnega, v značilni duhovniški obleki tedanjega časa, s križem, knjigo ali rožnim vencem v roki; z rokami, sklenjenimi k molitvi, kako kleči pred Marijinim kipcem ali pa v zanosni pridigarski drži.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 22. januarja 1888 razglasil papež Leon XIII., za svetnika pa 20. julija 1947 Pij XII.

Goduje: 28. aprila.

Pri nas: Delo »Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji« je doživelo več izdaj in naklad. Njegova dejavnost pa je oblikovala mnogo slovenskih kristjanov, med njimi škofe Jegliča, Gnidovca in Pogačnika.