Zavetnik: današnje Kolumbije (Nove Granade) in dominikanskih novincev.

Atributi: dominikanska redovna obleka, križ in skodela, iz katere se ponavadi dviga kača

Kljub svoji doslednosti in spokornosti ter strogosti do sebe (post in bičanje), ki ga je velikokrat pripeljala do skrajnosti, je Ludvik Beltran zaradi svoje pobožnosti in plemenitega značaja užival ugled in spoštovanje med novinci in tudi med sobrati in verniki. V Južni Ameriki je kljub kratkemu misijonarjenju njegovo delo pustilo globoke sledove.




Ime: Pri krstu je prejel dve imeni: Janez Ludvik. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, ime Ludvik pa je germanskega izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut »slaven« in wig »boj«.

Rodil se je 1. januarja 1526 v Valencii, mestu ob španski sredozemski obali,

umrl pa 9. oktobra 1581, prav tako v Valencii.

Družina: Rodil se je v srednje premožni družini mestnega pisarja Janeza Bertranda. Ta je zgodaj ovdovel in se drugič poročil z Ludvikovo materjo Ivano Angelo Exarch. Janez Ludvik je bil najstarejši izmed devetih otrok.

Zavetnik: Je glavni zavetnik današnje Kolumbije (Nove Granade) in dominikanskih novincev.

Sodobniki: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga.

Skupnost: 24. avgusta 1544 je vstopil v pridigarski red dominikancev, ki ga je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman, Španec.

Službe: Po posvečenju je dve leti deloval v Bombaju blizu Valencie, bil nato voditelj novincev, v Santa Ani v grofiji Albaida je na novo uredil tamkajšnji samostan, nato pa zopet deloval v Valencii. Leta 1570 je postal prior v samostanu San Onofre, nato pa zopet prevzel vodenje noviciata.

Misijon: Leta 1562 je odplul v Južno Ameriko, v Novo Granado in današnjo Kolumbijo. V notranjosti dežele je misijonaril med indijanskimi rodovi Cipaoa, Paluato in drugimi ter spreobrnil okoli 15.000 domačinov. Kasneje je deloval še v župniji Tenerife v škofiji Santa Marta in na nekaterih otokih, po sedmih letih pa se je vrnil v Španijo.

Čudeži: Njegovo misijonarjenje so spremljale številne težave in nevarnosti, pa tudi čudeži: ko so ga hoteli zastrupiti s hrano, je iz sebe vrgel gada in ozdravel; pištola, s katero so mu grozili, se je po njegovem blagoslovu spremenila v križ, kruh, ki so ga odžirali revežem, je pod njegovimi rokami zakrvavel ipd.

Kreposti: Že kot otrok je bil zelo pobožen in živel spokorno. Kot novinec je ljubil molk, veliko se je postil in opravljal dela usmiljenja. Po naravi je bil otožen, a dober in ljubezniv ter ves prevzet z ljubeznijo do bližnjega in Boga.

Upodobitve: Upodabljajo ga v dominikanski redovni obleki s križem in skodelo, iz katere se dviga kača. Poleg sebe ima običajno Indijanca.

Grob: Pokopali so ga v cerkvi sv. Štefana v Valencii.

Beatifikacija: 19. julija 1608 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, 12. aprila 1671 pa papež Klemen X. za svetnika.

Goduje: 9. oktobra, prej pa 10. oktobra.