Ogromno mu pomeni njegova družina: žena Aleksandra, hči Sofija (9) ter sinova Urh (11) in Japec (6). Pove, da komaj čaka božični dan z družino, ko se ob preprosti praznični jedi, ki jo pripravijo s skupnimi močmi, preda miru in čarobnosti doma.

Preden bralci postanejo ljubosumni in dobijo vtis, da je šla vaša poslovna pot navzgor z zvezami in velikanskim začetnim kapitalom, naj povemo, da ni bilo čisto tako, kajne?

Nedvomno. Vse smo ustvarili s svojim znanjem in nihče nam ni odpiral vrat. Poslovno pot sta začela starša. Bilo je tako, da je oče na črnem trgu kupil marke, ki jih je dal banki in ta jima je priskrbela začetni kapital. Spomnim se trenutkov, ko smo zgradili prvo Hišo kulinarike in se iz domače garaže preselili v nov objekt. Oče ni imel denarja, da bi prestavil telefonsko številko. Kot pomnimo, je bil telefon tedaj edina pomembna komunikacija, zato smo z brati čakali ob enem samem aparatu in se oglašali na klice. Hvaležen sem, da smo z delom v gostinstvu pridobivali delovne navade. Kot najstnik sem si lahko kupil svoje kolo in motor, pri osemnajstih pa sem imel na računu že toliko denarja, da bi si lahko omislil novega twinga.

Jezerškovi so od nekdaj gradili na družinskih vrednotah. FOTO: Vid Ponikvar

Vam je bilo samoumevno, da ste svojo poklicno pot nadaljevali v očetovem podjetju, ali vas je kdaj mikalo tudi kaj drugega?

Morda sem se malo spogledoval s pekarstvom, a za kaj bolj resnega ni šlo.

Vidimo, da ste ambiciozni in strastni do dela ter precej odprti do medijev. Kako pa vas za štirimi stenami opišejo žena in otroci? Vaša družina je videti nasmejana in zadovoljna, zagotovo nekaj delate zelo prav …

Moja vloga očeta je ta, da sem prisoten. Sicer pa si znamo v družini stvari organizirati tako, da nam je lepo, da uživamo in raziskujemo.

Pred časom smo imeli najeto gospo, ki nam je hodila čistit hišo. A odločili smo se, da bomo to počeli sami. Pomembno se mi zdi, da otroci dobijo navade – da znajo očistiti stranišče, kopalnico ipd. Čistilno akcijo naredimo dvakrat do štirikrat mesečno, odvisno od tega, koliko smo doma. Denar, ki ga s tem prihranimo, namenimo temu, da se imamo nekje lepše oz. bolje. Sicer smo zelo radi doma. K lepemu vzdušju pripomore tudi dejstvo, da otroci ne dobijo vsega postlanega, temveč morajo vložiti nekaj truda.

To, da znamo držati skupaj, sem prinesel od mame in očeta. Predvsem takrat, ko ti ni najbolj prijetno ali ti je hudo, se je treba znati usesti za mizo, se pogovoriti in dogovoriti, kako naprej.

Kljub temu da se potrjujete na delovnem mestu in imate vznemirjujočo poslovno pot, vam to ni dovolj. Zakaj se vam zdi pomembno imeti veliko povezano družino? Naš čas dostikrat vabi, naj bomo egoistični, instantno zadovoljeni, vrednota življenja ni več tako dragocena.

Včasih kakšnemu mlajšemu paru, ki je že precej časa skupaj, hudomušno namignem, če se bo na področju snovanja družine in otrok kaj premaknilo, pa mi odvrnejo s saj ni treba. Povem jim, da stremim k temu, da me bo kdo v starosti prišel pogledat in mi pomagat, ko bom to potreboval. Ob teh besedah je zanimivo opazovati obrazne mimike ljudi.

Družina je pomembna obema, meni in ženi. To, da znamo držati skupaj, sem prinesel od mame in očeta. Predvsem takrat, ko ti ni najbolj prijetno ali ti je hudo, se je treba znati usesti za mizo, se pogovoriti in dogovoriti, kako naprej. Na otroke prenašava tudi podjetniško žilico. Seveda nikogar ne siliva, da ostane v podjetju, brez slabe vesti si lahko izbere katerikoli poklic; pa če želi postati najboljši violinist ali voziti tovornjak.

Kakšen pomen imajo za vas prazniki? Najprej moram vprašati, kaj bo na mizi za božič, kdo bo kuhal in ali morajo biti tudi doma obroki z Michelinovo zvezdico?

Opažam, da se ljudje med prazniki zaženemo v kuhinjo in mislimo, da moramo pripraviti malo morje jedi. Ali pa do potankosti počistiti stanovanje. Pri tem pozabimo na družino, ki ji je ta praznik namenjen.

Za nas to ne velja. Žena organizira delavnico s prijateljicami in sosedami, s katerimi peče potico. Za božično večerjo sami delamo testenine s školjkami, mesno omako ali rakci, otroci pri tem aktivno sodelujejo. Gre za enostavno jed, ki pa je del nas vseh. Seveda tisti večer odidemo k sveti maši, saj je to namen tega praznika. Treba je negovati kulturo, ki jo nosimo s seboj.

V gostinstvu v tem obdobju pripravimo številne novoletne zabave, ki imajo poudarek le na blišču. Komaj čakam, da pride božič in da se lahko umirimo, opravimo le tisto najnujnejše, in smo doma drug z drugim

Se znate oddaljiti od prazničnega blišča in potrošniške miselnosti, ki hoče »ugrabiti« ta praznik?

V gostinstvu v tem obdobju pripravimo številne novoletne zabave, ki imajo poudarek le na blišču. Komaj čakam, da pride božič in da se lahko umirimo, opravimo le tisto najnujnejše, in smo doma drug z drugim ter počnemo reči, ki jih imamo najrajši in so del naše družine.

Prebrali ste del intervjuja, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, zima 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.