Na dan 11. februarja leta 1858, četrto leto potem, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, se je prikazala v skalnati votlini blizu francoskega mesta Lurda Devica Marija štirinajstletni Bernardki Soubirous. Marija je bila oblečena v belo, prepasana z modrim pasom in imela je zlato rožo ob nogah. Bernardka je videnje takole opisala: »Gospa je bila mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati. Kakor iz navade sem vzela v roke rožni venec in pokleknila. Gospa mi je prikimala in tudi sama spustila med prste rožni venec, ki ga je nosila na desni roki.«

Bernardki se je Marija prikazala osemnajstkrat. Obljubila ji je, da jo bo osrečila, toda ne na tem svetu, temveč na onem. Učila jo je prav delati znamenje sv. križa, jo spodbujala, naj ima rada rožni venec, naj dela pokoro in moli za grešnike. Ukazala ji je tudi, naj poskrbi, da ji na tem kraju postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Marijina božja pot, kjer se godijo čudeži ob čudodelnem studencu, ki je začel izvirati iz čisto suhih tal pod Bernardkinimi prsti, še več pa ob procesiji s sv. Rešnjim telesom. Takrat kličejo bolniki mimoidočemu božjemu Zdravniku kot svoj čas v Sveti deželi: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!«

Ko je pri predzadnjem prikazanju Bernardka vprašala Gospo, kdo je - to vprašanje ji je tudi že prej večkrat zastavila - je slednjič na tretje vprašanje Gospa sklenila roke, jih dvignila na prsi, se zazrla proti nebu, roke spet polagoma razklenila, se nagnila proti dekletu in odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.«

V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko pretrpeti zaradi ljudi, ki so jo hoteli, nekateri tudi s slabim namenom, natančno izpraševati o njenih videnjih. Ona je odgovarjala mirno in stvarno. Nikoli ni vzela nobenega denarja, ki so ji ga ponujali zanjo (bila je bolehna) in za njene domače, ki so živeli v revščini. Končno je odšla k redovnicam v Nevers in tam umrla 16. aprila 1879. Lurške Matere božje se spominjamo 11. februarja.

Na ta dan leta 1858 se je čudovita žena prvič prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous, revnemu francoskemu dekletu. Ta lepa žena z bleščečo belo obleko in opasana z modrim pasom se je pojavila v umazani luknji, v kamniti votlini, ki so jo domačini
klicali »prašičje zavetišče«. 25. marca je razkrila svoje ime: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.« Samo štiri leta pozneje je Pij IX. razglasil dogmo, da je bila Marija brezmadežno spočeta v telesu svoje matere in da je prejela odrešujoče milosti svojega Sina v pričakovanju svojega Božjega materinstva. Lurško votlino v francoskem Lurdu danes obišče več kot šest milijonov romarjev letno.