Mame smo hrana, negujemo, ljubkujemo, sprašujemo, držimo in nosimo, kuhamo, pospravljamo, učimo poštevanko, delamo logopedske vaje z otroki in opravljamo svoj poklic … Koliko vlog, koliko poklicev in opravil vse v eni sami osebi! Spoznala sem, da je zaupanje najbolj pomembna veščina, ki sem jo morala znati kot mama že takoj ob rojstvu svojega otroka, ko je šlo prav vse narobe.

Ko ne morem poskrbeti, ko je skrb bolj brezglavi strah. Ob hudo bolnem otroku vztrajam ob bolniški postelji, izmučena, skrbi me, hromi me strah in trepetam za njegovo življenje. Zakaj moj otrok, kaj če mu ne bodo mogli pomagati? Ali neka druga mama, ki pozno v noč čaka na najstnika. Kje je, kaj je narobe? Prvič po vozniškem izpitu je sedel za volan na daljšo pot, bo zmogel varno peljati? In spet druga, ki je v bolnišnici in se sprašuje: Ali me bodo pozdravili? Kako bodo majhni otroci brez mene? Neskončna vprašanja in pravi divji metež misli v glavi, ki jih mame ne znamo ustaviti in nas vlečejo navzdo...