Pa ne samo mižanje pred tem, da je vdor v Ukrajino lahko le predigra napada na evropske dežele, ki jih je Putin v svojih znanih zahtevah iz decembra 2021 orisal kot del ruskega vplivnega območja. Zahteval je umik Natovih kontingentov in oborožitvenih sistemov na položaje iz leta 1997, torej brez vojaške prisotnosti v državah, ki so se zavezništvu pridružile po tem letu, kakršna je tudi Slovenija. Kar pomeni, da tista vojna daleč lahko pljuskne tudi sem.

Marveč, če preidemo v sedanjost, gre za stopicanje tudi pred tistim, kar se je potem zgodilo onkraj Atlantika, ko se je začelo odvíjati nastopaštvo Donalda Trumpa. Tako kot se je recimo danes že bolj ali manj uveljavilo govoriti o Krimu kot o anektiranem namesto okupiranem ozemlju, se trenutno dojema Marco Rubio, zunanji minister ZDA, kot neke vrste prijazni obraz ameriške, sicer zoper staro celino sovražno naperjene administrative. Češ, saj še ni vse izgubljeno, tudi Grenlandija ne, če ima Donald Trump v svoji ekipi tudi takega v bistv...