Zapri
Iskanje

Marija di Rosa

Objava: 09. 11. 2004 / 13:25
Oznake: Svetniki
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Marija di Rosa

Marija di Rosa
Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, ...

Cerkve: Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva.

Življenje Pavle di Rosa, z redovnim imenom Marija od Križa, se je začelo leta 1813 v Brescii, izteklo pa se je leta 1855 prav tako v rojstnem mestu. Sedemnajstletno je hotel oče tovarnar omožiti, vendar ga je preprosila, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače. Ko je po prvem obhajilu (bilo ji je deset let) hudo zbolela, je mati ponudila Bogu svoje življenje za ozdravitev hčere. Pavla je res ozdravela, mati pa je še isto leto umrla, stara komaj 38 let. Po materini smrti je prevzela gospodinjstvo, skrb z mlajše brate in sestre. S posebno skrbjo se je posvetila delavkam v očetovi tkalnici. Kolera leta 1836, za katero je v Brescii kakšen dan umrlo tudi sto ljudi, je pomenila preobrat v njenem življenju. Oče ji je dovolil, da je stregla obolelim.

Ko je epidemija minila, je Pavla še ostala v bolnišnici in negovala bolnike. V tem delu usmiljenja je našla pot, ki jo ji je namenila božja previdnost. Ustanovila je družbo »Služabnic ljubezni«. Te naj bi stregle po bolnišnicah, čemur pa so nasprotovale plačane svetne strežnice. Pavla je vse skrbi izročila božji previdnosti. Leta 1843 se je zaobljubila s svojimi tovarišicami, da bodo v ustanovi vsako leto posebej slovesno obhajale praznik Jezusovega srca. Ustanova je končno dobila začasno cerkveno in državno potrditev. Pavlin oče pa je ustanovi velikodušno oskrbel večjo hišo, kjer so začele delovati.

Leta 1845 je Pavlo zadela kap, ki se je naslednje leto ponovila. Počasi se ji je sicer izboljšalo, bolečine so pa ostale; povečale so se ji tudi duševne muke, pridružile so se jim noči brez sna in dnevi hude tesnobe. V tej stiskah je molila: »O moja križana ljubezen! Daj, da bo trpljenje, ki mi ga pošiljaš, globoko, presunljivo ... Samo to te prosim, da se mi na zunaj ne vidi. Daj, da me bodo vsi zaničevali in grdo ravnali z mano, le to bi rada, da me napraviš popolnoma in za zmerom za svojo.«

Blagoslov njenega trpljenja se je kazal tudi v hitri razširitvi njene ustanove po italijanskih mestih. To ji je prineslo veliko skrbi in dela, saj ni bila samo mati »Služabnic ljubezni«, temveč tudi revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njenim ustanovam. Življenjepisci posebej omenjajo, kako je leta 1848 premagana piemontska vojska hotela iz bolnišnice v Brescii odpeljati ranjene avstrijske vojake, pa jim je Pavla z velikim razpelom stopila nasproti in so se umaknili.

Leta 1850 je odpotovala v Rim in tam pri Piju IX. dosegla potrditev svoje redovne skupnosti. Sestre so takrat napravile večne zaobljube in Pavla si je privzela ime Marija od Križa. Njen red se je razširil tudi po Hrvaškem in tamše danes deluje.

Sestro Marijo od Križa di Rosa je za svetnico razglasil 12. junija 1954 papež Pij XII.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh