Duhovniška pot vas je vodila iz Argentine, šli ste v Nemčijo, v München, ampak mogoče se pa vseeno še za trenutek ustaviva v Argentini. Kot vidim, ste bili posvečeni 18. decembra leta 1965, torej pred 60 leti. Kako to, zakaj ta datum?

Zakaj? Šolsko leto se je zaključilo konec novembra in je bilo predvideno, da bi bili posvečeni 8. decembra, na Marijin praznik. Vendar so bili škofje takrat še v Rimu in se je tudi posvečenje premaknilo za 10 dni.

Posvečeni ste bili skupaj z gospodom Škuljem?

Da, z Edom Škuljem sva bila skupaj posvečena.

Vi ste že naslednji dan peli novo mašo?

Tako je. Z Edom sva se dobro razumela in se domenila, kdaj bo kdo obhajal novo mašo. Povedal sem mu, da bi rad takoj po posvečenju, ker so ljudje že pripravljali slovesnost. »Prav, bom pa jaz teden kasneje,« je bil sporazumen. Seveda je tiste dni vmes tudi maševal, slovesno pa je novo mašo obhajal z ljudmi teden dni kasneje.

Na seji ŽPS v Münchnu 2012. FOTO: Janez Pucelj

Kako se spominjate nove maše, so pomagali sorodniki, sosedje, Slovenci?

Ja, zelo. Bilo je v domu San Justo. V San Martinu so me ravno tako poznali kot drugje. Ata in mama nista zmogla tega sama, ker nista bila vešča organizacije in govorov. Moja sestra pa je bila noseča, tik pred porodom in ni mogla pomagati. Ljudje so vse vzeli v svoje roke. Ponudil se je poklicni kuhar, ki je prevzel kuhinjo, in bilo je seveda veliko strežnikov in pomočnikov in vse je potekalo zelo slovesno in lepo. Nova maša je bila pri redovnih sestrah, ki so imele velik zavod in primerno veliko kapelo. Tam smo obhajali slovesnost in mi je ostalo živo v spominu.

Sodelovali so gotovo pevci, več duhovnikov in množica ljudi? 

Ja, zbor je pel in Edo je vedel, da bi rad slišal pesem »K tebi želim, moj Bog«. In so jo zapeli. Menil sem, da je vse to organiziral on in sem se mu zahvalil. Odvrnil mi je: »Jaz nisem nič naredil, ker si mi rekel, da naj kar pustim zboru.« Torej so zvedeli od koga drugega in so me razveselili. Hranim še zdaj na kasetah.

Na božič ste prav tu v duhovniškem domu, kjer snemava, imeli slovesnost biserne maše.

Ni bila kaka posebna slovesnost. Ravnatelj je povedal, da praznujem 60-letnico duhovništva, vendar je božični praznik bolj pomemben kot moja obletnica. Saj nisem nič zaslužen, se ne morem ponašati, da sem toliko časa na svetu. Nisem bil za to, da bi se ne vem kako slovesno praznovalo. Gospod Zakrajšek je želel sklicati vse sorodnike skupaj. V Slovenijo se je pred petimi leti preselila nečakinjа in en nečak. Vendar bi bilo nerodno, saj ni prostora za to v domu. Tudi zlato mašo sem obhajal enostavno. Pri nedeljski maši so bili nekateri v narodnih nošah, pa pozdravili so me.

Vesel sem, da sem duhovnik. Za nobeno stvar ne bi zamenjal, čeprav ni bilo zmeraj lahko, ampak težko pa sploh ne.

Torej ste praznovali bolj ponotranjeno, sami zase, vi in Bog?

Tako, ja. Sem Bogu hvaležen, da me je poklical. Veste, moja mama je zelo veliko molila, ne da bi postal duhovnik, ampak potem, da ne bi zapustil poklica. In je zelo trpela zaradi tega, ker se je to dogajalo. Nekaj slovenskih duhovnikov, posvečenih v Argentini, je zapustilo poklic in je bilo škoda, ker so bili dobri duhovniki. In mama se je tega zelo bala. Ko sem se kot fant odločil za ta poklic, sem povsod povedal, da mislim iti v bogoslovje, vendar mama tega ni resno jemala. Ko sem se vpisal v bogoslovje, je bila v bolnici, in sem ji šel povedat. Rekla mi je: »Vesela bom, če boš res to dosegel, ampak samo, če boš tak, kot duhovnik mora biti, drugače te pa raje vidim mrtvega.« Pater Sokolovnik se je pa kar malo pohujšal nad temi besedami. No, ampak hvala Bogu, da je mama toliko molila zame. 

Veste, v Argentini so imeli duhovniki velike težave, velike preizkušnje s strani deklet. Hvala Bogu, sem jaz imel zlat mir. Ko smo se duhovniki nekoč pogovarjali, zakaj jih toliko pade in odide, sem bleknil: »Jaz imam pa tako zlat mir, hvala Bogu.« Je pa Jure Rode pripomnil: »Malo se pokaži med ljudmi, boš pa videl, kakšen mir boš imel.« No ja, res sem Bogu hvaležen, da nisem imel teh preizkušenj. In sem tudi vesel, da sem duhovnik. Za nobeno stvar ne bi zamenjal, čeprav ni bilo zmeraj lahko, ampak težko pa sploh ne.

Naredili ste odločilen korak iz Argentine v Evropo, če sem prav razumel, iz poslušnosti škofu?

Zagotovo, da, to sem bil pripravljen. Veste, če bi jaz sam izbiral, bi povsod bilo kaj težkega, pa tudi kaj lahkega, in bi padel name očitak, da sem izbiral, kje mi bo lepše. Tega pa nisem hotel, ker za duhovnika ni primerno, da bi iskal svojo korist ali udobnost; duhovnik je poklican v službo Kristusu.

Pri maši skupaj z izseljenskimi duhovnik. FOTO: Lenart Rihar

Od leta 2023 ste spet v Ljubljani, svojem rodnem mestu, v duhovniškem domu?

Da, da.

Kako preživljate dneve tukaj, s čim se zaposlite?

Veste, vsak po svoje. Včasih ponoči zelo malo spim. In potem se uležem čez dan, zadremljem ali pa ne, pa mine dopoldne. Popoldne pa nočem več v posteljo, pa hodim sem in tja. Imam dva telefona, en je nemški, drugi slovenski, pa pokličem znance ali nekdanje farane. In imam vtis, da so veseli klica in spominov na pretekla leta. Imam čas in ga malo podelim. Branje je postalo mučno, ker se težko zberem. Tako bo, dokler bo Bog hotel. Nisem rad star, ker pa drugega ni, sem pač srečen in vesel, da je tako, kot je.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2026).