Ti plemeniti pričevalci epoh so bili po naključju najdeni leta 2023. Odkrita dediščina ne predstavlja zgolj arhaičnih ostankov, temveč deluje kot cenjen nosilec spomina na nekdanjo podobo naravne in kulturne krajine. Med njimi s svojo prisotnostjo izstopa deblo, katerega starost sega neverjetnih 6.500 let v preteklost. Ta dragoceni relikt se po svojem pomenu in arheološki teži postavlja ob bok slovitim koliščem na Ljubljanskem barju. 

Prastare jelke so bile po naključju najdene leta 2023.

V ta namen je Slovenski etnografski muzej odprl novo občasno razstavo, ki razkriva izjemno zgodbo naravoslovne najdbe jelovih debel. Vsebina razstave se prepleta s stalno postavitvijo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, kjer je v poglavju Ali čas plasti? med izjemnimi najdbami razstavljen tudi vzorec najdene prazgodovinske jelke. Najdba povezuje različne znanstvene discipline ter posameznike, ki so skupaj stkali pripoved o prepletanju preteklosti in sodobnega časa z mislijo, usmerjeno v prihodnost. Pri tem ustvarjalnem postopku se srečujejo naravoslovje, dediščina, umetnost in človeška radovednost, ki iz preteklosti ustvarja novo razumevanje sedanjosti.

Subfosilne jelke iz Čadrga predvidoma sodijo med najstarejše tovrstne najdbe v Sloveniji in tudi v širšem evropskem prostoru, saj predstavljajo izjemno pričevanje o pradavni krajini ter dolgem trajanju naravnega spomina. V postopku sodobnega likovnega in rokodelskega snovanja so umetniki temu starodavnemu lesu vdihnili novo življenje, pri čemer so surovo snov preoblikovali v prefinjene izdelke, kot so glasbila. Med razstavljenimi deli izstopata piščal in vetrna harfa, pri katerih les kot zvočno sredstvo presega svojo snovnost, saj ju dopolnjujeta še kratek film o nastanku glasbila ter tehnični zapisi o raziskavah drevesnih letnic.

Ker je bil les ob najdbi še vedno prepojen z vlago davnih dob, je bilo njegovo reševanje tekma s časom.

Ker je bil les ob najdbi še vedno prepojen z vlago davnih dob, je bilo njegovo reševanje tekma s časom. Najditelji so ga prenesli na varno, in sicer na Oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete, kjer so dendrokronološke analize razkrile, da vsi najdeni deli presegajo prag dveh tisočletij, torej točke, kjer se končajo uradni registri. Pri dendrokronološki analizi gre za znanstveno metodo, ki omogoča določanje starosti lesa, datiranje starih lesenih izdelkov in predmetov ter rekonstrukcijo okoljskih in podnebnih sprememb v preteklosti. Temelji na merjenju letnih prirastkov, ki je odvisno od temperature, količine padavin, osvetljenosti krošnje, sestave tal, dolžine rastne sezone in dejavnikov, ki vplivajo na vitalnost drevesa. Drevesni strukturi lahko negativno botrujejo predvsem škodljivci, kot so glive, insekti ali mehanske poškodbe zaradi žledoloma, vetroloma, snegoloma ali drugih človeških dejavnikov.

Vrhunec odkritja teh najdenih debel je prišel še z dunajskega inštituta, kjer je natančna radiokarbonska analiza C14 potrdila tisto, kar so si mnogi le upali slutiti: eno izmed debel je svojo zgodbo zaznamovalo pred neverjetnimi 6.500 leti. Razstava tako ne popisuje le umetnostnozgodovinskega dejavnika, temveč skozi umetniško poustvarjanje gradi podobo prihodnosti, kjer se znanstvena obravnava prepleta z lepotnim izkustvom. Razstava je sad sodelovanja različnih znanj, izkušenj ter pogledov na dediščino. Pri njenem nastajanju so sodelovali Polona Sketelj, kustosinja za stavbarstvo, notranjo opremo in bivalno kulturo v muzeju, Maks Merela, Angela Balzano in Daša Krapež z ljubljanske Biotehniške fakultete, Jani Kutin – najditelj, skrbnik lesa, kmet in glasbenik, ter Samo Kutin, glasbenik in izdelovalec glasbil. Oblikovno podobo razstave je zasnovala Maja Kocjan.

 Razstava je sad sodelovanja različnih znanj, izkušenj ter pogledov na dediščino.

Dejstvo, da je les po šestih tisočletjih ohranil svojo strukturno integriteto, vzbuja veliko zanimanje tako v strokovni kot umetniški javnosti. Zaradi njegove stabilnosti in specifične zgodovine se že pojavljajo zamisli o njegovi ponovni uporabi. Izdelava prestižnega pohištva ali celo glasbil bi temu starodavnemu materialu vdihnila novo življenje. Še posebej intrigantna je misel na izdelavo resonančnih plošč za inštrumente; gostota in starost takšnega lesa bi namreč lahko proizvedli zvok s povsem unikatno barvo in globino. Vprašanje, ali bo ta dragoceni les končal kot muzejski eksponat ali pa bo skozi mojstrske roke obrtnikov znova zazvenel v obliki unikatnega artefakta, ostaja odprto in spodbuja domišljijo o prihodnosti te 6.500 let stare dediščine.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2026).