Ob praznovanju dneva Evrope, 9. maja letos, je to misel izpostavil in podčrtal pariški intelektualec in ustvarjalec Egon Bavčar, ki je fizično slep, a notranje sila bistroviden. To, kar bi Slovenija nujno potrebovala, je globlja domovinska zavest, je poudaril. Pa da se prebudi iz varljivega naslonjača Evrope.

Kar bi Slovenija nujno potrebovala, je globlja domovinska zavest.

Obletnice naših velikih mož so priložnost, da poglobimo svojo domovinsko zavest. Letos obhajamo 150-letnico rojstva Ivana Cankarja in 100-letnico smrti mladega pesnika Srečka Kosovela. O Cankarju bo veliko napisanega, zvrstile se bodo številne prireditve in postavila nova obeležja. O Kosovelu bo tega manj, ker ga pravzaprav malo ali nič ne poznamo. In vendar je bil ta kraški »mulo« eden največjih genijev, kar jih je kdaj rodila slovenska mati. Umrl je pri dvaindvajsetih letih. Napisal je čez tisoč pesmi, več kot sto pisem, beležk, esejev, opomb in pripomb. Malo pred smrtjo je v enem od esejev zapisal tole: »Štirikrat se je ta slovenska zemlja odzvala s svojo lastno besedo: Prvikrat s Trubarjem, ki so ga pregnali. Prešeren je umrl. Levstik je znorel. Cankarja je odrešila smrt.« Popravil bom Kosovela in drzno zapisal: Petkrat je bilo, petič se je ta slovenska zemlja oglasila s Kosovelom.

Ker v tem kratkem uvodniku ne morem pisati razprave, bom citiral samo eno njegovo genialno misel. Izrazil jo je dve leti pred smrtjo v pismu svojemu učitelju: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.« Neverjetne dimenzije človekovega bivanja: od korenin, debla do krošnje in izpolnitve v večnosti. Moje življenje je moje – zavedati se svoje enkratnosti, obdarjenosti s svobodo in odgovornostjo. Moje življenje je slovensko – črpati iz lastnih korenin, iz nedrja naše slovenske identitete. Moje življenje je sodobno – vzeti zares izzive časa, v katerem živimo, uporabiti potencial umskega, tehnološkega in umetniškega napredka. Moje življenje je evropsko – s prvim celotnim prevodom Biblije leta 1584 smo stopili na vlak Evrope, kjer smo že petsto let doma. Moje življenje je večno – je neuničljivo, je presežno, je neskončno vredno.

Moje življenje je slovensko – črpati iz lastnih korenin, iz nedrja naše slovenske identitete.

Hvala ti, dragi Srečko Kosovel. Osreči in izbistri s to genialno mislijo tudi naše mlade, ki so pri svojih dvaindvajsetih letih pogosto še v plenicah in prepogosto postajajo žrtve medijskih plenilcev: ne živijo več v sebi in zase, ne zavedajo se svojih slovenskih korenin, požvižgajo se na resnične izzive sodobnosti, ležerno poležavajo v varljivem naslonjaču Evrope, nimajo več posluha za antene večnosti. Nam pa daj več modrosti, da bomo znali prenašati to petkratno dimenzijo našega bivanja tudi prihodnjim rodovom.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2026).