Marjan Grum, rojen leta 1939 v Podkraju pri Igu, je v Argentini ustvaril edinstveno umetniško pot. Njegove skulpture iz odpadnega železa z elegantnimi linijami upodabljajo glasbenike in razne prizore z buenosaireških ulic, v zelo ekspresivnih drugih delih pa s prepletom kiparskih in slikarskih tehnik opozarja zlasti na žrtve nasilja. Kot begunec, ki je v povojnih pobojih izgubil očeta, v umetnosti izraža človeško trpljenje, še posebej pa opozarja na slovenski holokavst in eksodus.

V Buenos Airesu, v znameniti umetniški četrti La Boca, je ustanovil Kulturni center – Muzej Conventillo Marjan Grum, kjer se slovenska identiteta prepleta z argentinskimi vplivi. S kipi, slikami in različnimi instalacijami je ustvaril izrazit umetniški opus, ki sicer odraža izjemno inovativnost in širino, a ključna sta zavezanost resnici in občutku za pravičnost, s katerima upodablja stisko zatiranih.

Je mojster miniaturni detajlov, izumil je posebno masko za varjenje. FOTO: Lučka Oblak Čop

Vemo, da ste kot majhen deček šli iz domovine, pa vendar, ali se kaj spominjate pred- in medvojne Slovenije? Vam je ostal kak utrinek? 

Spomnim se, da smo živeli v hiši v Tomišlju. Ne vem, če so nam jo posodili ali smo jo najeli ... Spomnim se, da je lastnik hiše imel kravo, in mi otroci smo jo pazili, da ne bi ušla. Sicer pa se svojega otroštva ne spomnim veliko.

Kaj pa vaš oče, koliko se spominjate njega? Kako ste se skozi življenje soočali s tem, da ste morali odraščati brez njega?

Rojen sem bil leta 1939, ravno ko se je vojna začenjala. Na očeta nimam praktično nobenega spomina, ker sem bil takrat zelo majhen. Vem, da je, poleg tega, da je delal na občini, ki je v tistem času asfaltirala ulice, popravljal tudi čevlje. To je bil zanj hobi, s katerim je dobil še nekaj denarja. Glede tega imam v spominu, da je v medvojnem pomanjkanju uporabljal majhne koščke lesa za lesene žeblje, s katerimi je globoko prebodel čevlje, tako da so šli od enega konca do drugega. Te lesene žeblje je držal z usti in so se mu s premikanjem ust premikala tudi ušesa. Drugi spomin je lepši. Preden je postal vojak, je bil na Viču, in od tam nam je približno enkrat na teden prinesel mali kruhek … Očitno ni pojedel niti tega kruha, ki ga je dobil, da nam ga je prinesel domov.

Mama Slavka Matjašič Grum z otroki. Z leve proti desni Ivan, Marjan, Franci in Fani. FOTO: Osebni arhiv

Se še česa spomnite o rojstnem kraju?

Spominjam se trenutka, ko so nam prišli sporočit, da moramo zapustiti hišo. Igrali smo se konjičke in jedli smo kislice. V Sloveniji je bilo vse zelo lepo.

Morda veste, kje so umorili vašega očeta?

Zdi se mi, da je bilo na Igu, tam blizu Tomišlja, mojega rojstnega kraja.

Kako je to, da ste bili brez očeta, na vas vplivalo?

Težko je bilo. Ko smo bili že tukaj, v Argentini, v Ramos Mejii, smo živeli na hodniku neke hiše, ki smo jo imenovali špital, sanatorij, ker je bila zapuščena (psihiatrična, op. ur.) bolnišnica. Ljudje so stalno hodili mimo nas, bili smo brez vsake zasebnosti. In ničesar nismo imeli. Življenje brez očeta je bilo za nas res težko. Ko sem bil še zelo mlad, sem začel piti alkohol. Odraščal sem praktično na ulici. Star sem bil deset let, ko je mamica delala v tovarni nogavic Medias Ciudadela. Moral bi sam zgodaj vstajati, se urediti in iti v šolo ... Pa se mi ni ljubilo. Vse to je bilo povezano s tem, da nismo imeli očeta. Moja mama je bila tudi naš oče (v sosedstvu so jo imenovali gospata; op. ur.) in to je zahtevalo veliko truda. Predvsem pa je tak način bivanja vplival na to, kako sem odraščal, kako sem živel z veliko mero žrtvovanja.

Življenje brez očeta je bilo za nas res težko. Ko sem bil še zelo mlad, sem začel piti alkohol. Odraščal sem praktično na ulici.

Čeprav tudi za begunska taborišča v Avstriji velja, da se ne morete veliko spomniti, me zanima, kakšni občutki vas prevevajo ob misli na tisti čas. Znano je, da je za mnoge otroke slovenskih beguncev taboriščno obdobje najlepše v življenju, saj so jim obzirnost starejših in mnoge dejavnosti prihranile težki del tega obdobja. 

Vedno pravim, da se ne spomnim, da bi bil kot otrok lačen, pa smo bili verjetno zelo lačni. Zdi se mi, da otroci ne trpijo toliko kot odrasli z vsemi svojimi težavami in mislimi. Ko smo bili otroci, s tem nismo imeli težav.

Starši so seveda gledali, da smo otroci vedno nekaj imeli. Tudi tam v Špitalu, čeprav nam je uprava dajala juho, ki je bila sama voda s kakim makaronom. Ampak vseeno se ne spomnim, da bi bil lačen tiste čase. Gotovo tudi zaradi tega, ker že prej nismo veliko imeli. Niti lastne hiše ne. Zelo preprosto smo živeli. Morda smo imeli nekaj več mleka, ki so nam ga podarili, ker smo pazili na kravo. Ampak to je bilo skoraj vse, kar smo imeli.

Marjan Grum, žena Noemi Beatriz Corvalán, sinova Mario in Maximiliano ter mama Slavka pred domom v mestu Ituzaingó. FOTO: Osebni arhiv

Ste v taborišču obiskovali vrtec, začetek osnovne šole? Česa se spominjate iz taboriščnega življenja? 

Živel sem v Špitalu, spodaj, pod hribom Goldek, ki je imel približno 1000 m. Ko je bil čas borovnic, sta jih šla naša mama in Ivan zjutraj nabirat. Ko sta se vrnila, sta pa meni pripravila malo posodo z borovnicami in sta me poslala, da sem jih prodajal. Nikogar nisem poznal. Hodil sem naokrog in prodajal, kakor sem pač mogel, saj sem bil otrok. Za prodano sem dobil nekaj drobiža. Problem je bil, ker se borovnice hitro pokvarijo. Prodajale so se na liter, v litrski posodi, in če se niso hitro prodale, so se že kvarile in se je količina v posodi nižala. Tako sem postajal trgovec. Sestra Fani mi je pred kratkim rekla, preden je umrla, da sem bil dober prodajalec.

V taborišču sem obiskoval šolo do drugega razreda. Spomnim se, da je bilo v Avstriji skladišče orožja iz druge svetovne vojne in smo se tam igrali. Eden od prijateljev je celo izgubil roko. Januarja 1949. leta pa smo že prišli v Argentino. Iz tega časa se ne spomnim praktično ničesar, niti glede šole ne. Na splošno mislim, da smo bili takrat zelo naivni. Po mojem argentinski otroci niso bili tako naivni.

Ob objavi pogovora gre zahvala tudi Anči Porcelo Žakelj in Gregorju Batagelju za nekatere prepise in prevode.