Po več kot pol tisočletja smo izpod katoliških Habsburžanov prešli pod pravoslavne Karađorđeviće oziroma Jugoslavijo. Vedno so jo razumeli kot razširjeno Srbijo, nagrado za vse, kar so pretrpeli v svetovni svetovni vojni. Obstoja Slovenije niso nikoli dovolili, niso pa mogli zatreti slovenskega jezika. Njihovo geslo je bilo ena država, en vladar, en narod … Šele takrat, nikoli pod Avstrijo, so Slovenci ugotovili, da kot narod potrebujejo lastno državo. Mednarodna politika pozna le države, ne narodov. 

Šele v Jugoslaviji so Slovenci ugotovili, da kot narod potrebujejo lastno državo.

Prvi je to zamisel začel širiti koroški Slovenec dr. Lambert Ehrlich. Posebej je to zahteval po kapitulaciji Jugoslavije 1941. leta. Prepričan je bil, da Jugoslavije ne bo nikoli več, da je čas za novo samostojno Slovenijo, ki lahko nastane po koncu druge svetovne vojne. Naši predniki, namesto da bi se strnili za največji dosežek Slovencev v zgodovini, so se razdelili. Za novo Jugoslavijo, ne Slovenijo. Eni so pričakovali obnovo kraljevine, komunisti pa komunistično Jugoslavijo. Prišlo je do državljanske vojne. Predno pa se je ta razplamtela, so spomladi 1942. leta ubili Ehrlicha, ki bi lahko edini povezal vse Slovence v prizadevanja za slovensko državo. Misel na samostojno Slovenijo je bila v Titovi državi hujši zločin kot pa zanikanje vodilne vloge komunistične partije.

Da bi komunisti varno vladali, so v Sloveniji pod Titovim nadzorstvom pobili blizu 20.000 Slovencev. Pa tudi okoli 200.000 Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Nemcev in drugih, ki so preko Slovenije bežali v Avstrijo. Slovenija plava na krvi pobitih po drugi svetovni vojni. Čeprav se je za umore vedelo, se o njih ni smelo govoriti. Njihovi grobovi so bili strogo prekriti. Da jih ne bi po naključju odkrili, so v kraške jame še kasneje po vojni z miniranjem nasuli na stotine kubikov skal ali pa rove zazidali z devetimi stenami.

Resnica počasi, a zanesljivo zmaguje. Doslej so v Sloveniji odkopali več morišč. Največji sta rov sv. Barbare pri Laškem in Macesnova gorica v Kočevskem rogu. Samo v tej jami je bilo 3500 okostij Slovencev. Sedaj jih Kučanovi ne pustijo pokopati, ampak so shranjeni v nekih zabojčkih oziroma plastičnih vrečah. To je največji kulturni zločin v slovenski zgodovini. Hočejo onemogočiti spomin na pokojne, na žrtve komunistične revolucije, ki jo sedaj na vse kriplje zanikajo. Partizani naj bi bili le odporniki, ne revolucionarji. Borili naj bi se samo proti okupatorju. Pa so jih pobili manj kot svojih ljudi v imenu komunistične revolucije.

Hočejo onemogočiti spomin na pokojne, na žrtve komunistične revolucije, ki jo sedaj na vse kriplje zanikajo.

Slovenija je politično razklana kot nikoli v zgodovini. Če bi zopet prišlo do vojne, bi se znova pobijali med seboj. Uradna oblast preganja janšiste – osamosvojitelje. Prepovedala je muzej slovenske osamosvojitve. Ko so bile letos maja proslave ob koncu druge svetovne vojne, niso hoteli niti črhniti o državljanski vojni. Trdijo, da so se partizani zavzemali za samostojno Slovenijo, čeprav so njene pristaše surovo preganjali in celo pobijali. Toliko, kot se sedaj laže v Sloveniji, se ni še nikoli. Laž je glavna značilnost politike, način vladanja, avtoriteta oblasti.

Vladajo največji bogataši, finančna oligarhija. Zadnje leto? Grozijo vsaj še z enim mandatom, če ne dvema. Nimajo za seboj stranke, ampak samo neko gibanje, za katerega vsebino še sami ne vedo. Obljubljajo vse mogoče, dejansko pa je vse slabše. Davki in brezpravje naraščajo. Najslabše se obeta starim, bolnim in upokojencem. Sedaj jih bodo še te obdavčili, da bi dobili denar za oskrbo starostnikov, pomoč pa bo, kadar bo in če bo!

Najslabše se obeta starim, bolnim in upokojencem.

Ker je šolstvo še vedno v rokah nekdanjih komunistov, pa je formalno minilo že 30 let, kar niso na oblasti, so ljudje nepoučeni o preteklosti in sedanjosti in zato zmedeni. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo na naslednjih volitvah. Zakaj smo se osamosvojili? Borba za oblast, ekonomsko moč, osebni prestiž namesto srca in glave državljanov, se čedalje bolj maščuje.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (07/2025).