Na včerajšnji praznik Gospodovega razglašenja je bila v Čedadu, mestu v Furlaniji, kot vsako leto na ta dan, maša, ki je posebnost v aktualni cerkveni liturgiji. Messa »dello Spadone«, ali v slabem prevodu »maša z mečem« je maša, v kateri je ohranjen star pozno-srednjeveški ritual iz furlanskega prostora. Laično bi lahko vse skupaj ponazoril tako, da je pri maši liturgično orodje tudi poseben meč. Za to določen duhovnik, si namreč na glavo nadene šlem in z mečem v roki na začetku maše »pozdravi« prisotno duhovščino in nato še prisotno ljudstvo. Na nek način bi lahko potegnili vzporednico s kadilnico in kajenjem duhovnika in ljudstva, ampak le na zelo poenostavljen način. Isti obred se ponovi tudi na koncu svete maše, ter tudi pred branjem evangelija. Isti duhovnik, ki z mečem »pozdravlja« udeležene pri sveti maši tudi poje evangeliji, držeč ves čas v desnici meč. Celotna maša je peta in moljena v latinščini.

Še nekaj o zgodovinskem ozadju. Leta 1366 je poznana prva omemba obredne rabe meča v baziliki svete Marije Vnebovzete v Čedadu. Tega leta je 4. januarja patriarh Marquado Di Randeck od dekana prejel meč, ki je ponazarjal simbol patriarhove začasne oblasti nad ljudstvom. Gre seveda za tako cerkveno kot tudi politično oblast, saj je takrat patriarh bil tudi posvetni glavar. Meč je dolg 109 cm, po temeljiti analizi pa so ugotovili, da ta meč ki ga sedaj uporabljajo, ni original iz leta 1366, ampak replika, ki je od prvotne starejša približno sto let.

Gre torej za zelo zanimivo tradicijo, ki se nikoli od 14. stoletja naprej ni prekinila čeprav je bil Čedad vedno mesto ob katerem so divjale vojne in na katerega se je vsulo kar nekaj invazij ostalih posvetnih oblastnikov.