Posmrtne maske ali odlitki obrazov vplivnih so včasih služili kot spomin na pokojnika, v nekaterih prastarih družbah tudi kot dokaz smrti. V moderni dobi so postale pripomoček kiparjem za izdelavo kipov na kilogram – sploh za vplivneže ali za tiste, ki so bili prepričani, da so odtisnili svoj pečat v čas, ki presega njihovo “gilgameševanje”. Zato si ne zaslužijo le spominske plošče kot smrtniki, ki pustijo pečat v spominih bližnjih, temveč mnogo kipov, počastitev in čaščenja.

Med zadnjimi slovenskimi mogočniki se je za takšen korak odločil Edvard Kardelj – prvi med enakimi, član nomenklature, Edi. Njegova zapuščina ni bistveno preživela življenjske dobe, prav tako se je porazgubilo vedenje o merski enoti edi, poimenovani po njem.

En edi predstavlja približno 90-minutni govor o vsem in vsakomur, temeleč na demokratičnem materializmu in delavskemu samoupravnemu socializmu – brez jasnega sklepa. Poslušalci so ob koncu nasičeni z informacijami in slabe volje, saj jih preveva občutek, da so...