To lahko ponazorim z osebno izkušnjo. Ko sem bila pred devetimi leti tretjič noseča, se je moj prvi stik z ginekologinjo začel s pojasnilom sestre, ki je sprejela moje naročilo na pregled: »Nosečnost, zaželena ali nezaželena? Ne skrbite, uredili bomo.« To me je presenetilo, seveda je bila zaželena. Bila sem zdrava, v tridesetih, z urejenim družinskim življenjem, le zakaj bi me sestra sploh spraševala o zaželenosti in me takoj opominjala na možnosti, da »situacijo rešimo«?

Seveda vse okoliščine niso bile idealne. Živeli smo v tujini, v čudnem vmesnem prostoru brez avstrijskih socialnih transferjev. Poleg dveh majhnih otrok, ki sta hodila v univerzitetni vrtec, ki smo ga vodili starši in profesorji sami, in študija, sem ves svoj čas in vse svoje moči posvečala nastanku in obstanku revije, ki sva jo z možem takrat ustanovila brez kakršnihkoli razpisov ali zaledja institucij. Nisva imela prostega trenutka, zagotovljene finančne stabilnosti ali infrastrukture domačih socialnih stikov. Čisto...