Pišem vam s Trga talcev v Tel Avivu. Nad glavo mi visijo slike ugrabljenih, izginulih, umorjenih. Njihove oči na tisočih plakatih ne gledajo, temveč vrtajo. Opozarjajo, da se še tako napreden svet lahko sesuje v nekaj minutah. Da noben algoritem ne nadomesti staršev, ki so izgubili otroke. Da nobena umetna inteligenca ne razume, kaj pomeni gledati, kako se lastni narod brani pred tistimi, ki življenje lastnega ljudstva zamenjujejo za ideološki fanatizem. Medtem Evropa. vključujoč Slovenijo, mehanično govori o »sorazmernosti«, »človekovih pravicah vseh strani« in reciklira moralno superiornost brez ene same zgodovinske refleksije.

Zato je ta številka Slovenskega časa, ki se posveča umetni inteligenci, še toliko bolj na mestu. Kajti pred nami ni več samo vprašanje napredka, temveč vprašanje resnice. Bomo dovolili, da nam bodo prihodnost oblikovali le algoritmi, ali bomo znali obdržati obraz, človeški obraz v svetu, ki ga vse bolj vodijo hladne številke in politično programirani čipi? V J...