Vaš vstop v slovensko skupnost je bil verjetno precej spontan. Kdaj pa ste se začeli vanjo tudi dejavno vključevati?

V našo slovensko skupnost sem zahajala že od otroških let. Najprej sem obiskovala sobotno slovensko osnovno šolo Franceta Balantiča v San Justu in bila članica organizacij za naraščajnike, naraščajnice, mladce in mladenke. S štirinajstimi leti sem pristopila k mladinski organizaciji in dve leti predsedovala krajevni dekliški in fantovski zvezi.

Družinska slika, božič 2025. FOTO: Osebni arhiv

Še danes z veseljem sodelujem pri različnih odborih in kulturnih dejavnostih. Sodelovala sem pri urejanju raznih zbornikov, monografij in pri pripravi video posnetkov, tudi pri organizaciji množičnih prireditev kot Buenos Aires praznuje Slovenijo, pri postavljanju raznih razstav v Slovenski hiši, v Našem domu, v Sloveniji in zamejstvu. Bila sem članica skupin, občasno tudi del vodstva na turnejah z gledališkimi skupinami, srednješolskimi dijaki, pevskimi zbori in folklornimi skupinami po Sloveniji in zamejstvu ter po raznih provincah in okrajih po Argentini.

Na katerih področjih pa ste bili pozneje v skupnosti najbolj dejavni?

Vrsto let sem sodelovala v folklorni skupini Našega doma San Justo ter občasno poučevala folkloro otroke in mlade. Prav tako sem bila vključena v zasnovo in izvedbo krajevnih ter osrednjih akademij in gledaliških iger, pri katerih sem pogosto pomagala tudi pri pripravi kostumov in rekvizitov, s čimer sodelujem še danes.

Odraščala sem v družini, kjer je vera imela pomembno mesto. Že od mladih let sem bila dejavna v Katoliški akciji. Rada organiziram obiske ljudi v stiski, ostarelih in bolnih v slovenskih in argentinskih ustanovah. Sprva sem se temu posvečala skupaj z osnovnošolskimi otroki, pozneje — in še danes — pa z dijaki Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Poleg tega sem večkrat organizirala tudi mladinska srečanja, duhovne vaje in taborjenja ter sodelovala pri mladinskih romanjih k Mariji v Lujánu.

Odraščala sem v družini, kjer je vera imela pomembno mesto.

Dolga leta sem pela v otroškem in mladinskem zboru San Justo, pri Pevskem gibanju Pegi, ki je združevalo pevce iz cele slovenske skupnosti v Buenos Airesu, ter v Slovenskem pevskem zboru Gallus. Zastopala sem krajevno skupnost v izseljenski pastorali in v emigrantskem odboru naše občine La Matanza. Enajst let sem poučevala v Balantičevi šoli, danes pa že skoraj trideset let učim etnografijo in zemljepis na Slovenskem srednješolskem tečaju – vse to iz ljubezni do skupnosti, predvsem mladih, in z željo, da tradicija živi naprej.

Več let sem bila članica glavnega odbora Našega doma San Justo in osrednje organizacije Zedinjene Slovenije, še vedno pa občasno sodelujem s centralno mladinsko organizacijo, ker me veseli delo z mladimi in ohranjanje slovenskega duha. Večkrat sem sprejela skupine in posameznike iz Slovenije in zamejstva ter organizirala in spremljala njihova gostovanja pod Južnim križem.

Kakšna je vaša vloga v slovenski skupnosti danes?

Še vedno sem dejavno vključena v delo glavnega odbora Zedinjene Slovenije ter kot odbornica aktivno sodelujem pri delovanju slovenskega letovišča Naša domačija v Buenos Airesu. Svoje pedagoško poslanstvo nadaljujem na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, kjer poučujem slovensko etnografijo in zemljepis.

Ob tem ostajam tesno povezana s kulturnim življenjem našega krajevnega doma in osrednje slovenske organizacije v Argentini, kjer redno sodelujem pri različnih dejavnostih. Posebno mesto ima zame tudi petje v Mešanem pevskem zboru San Justo, ki ga doživljam kot izraz skupnosti in pripadnosti.

Z narodnimi nošami za obletnico Našega doma San Justo. FOTO: Osebni arhiv

Svoja razmišljanja, zapise in poročila objavljam v slovenskih medijih v Argentini ter tudi v Sloveniji in zamejstvu. Udeležujem se večerov Slovenske kulturne akcije, sodelujem pri njihovi organizaciji ter aktivno prispevam k našim slovenskim verskim obredom in prireditvam, kjer se vera, kultura in narodna zavest srečujejo v živem duhu.

V zadnjih dveh letih ste bili zelo dejavno vključeni v nastajanje monografije o Marjanu Grumu kot argentinski del uredniškega tandema. Kako je vaša družina povezana z umetnikom?

Z Marjanom Grumom je naša družina povezana že mnogo let. Naš ata ga pozna praktično že od otroštva, saj sta oba odraščala v vaseh pod Krimom. Njuni poti sta se ponovno združili ob begunski izkušnji na Koroškem, kasneje pa ju je povezala tudi slovenska skupnost v mestu San Justo v Argentini.

Z Marjanom Grumom je naša družina povezana že mnogo let.

Moja sestra Lučka, ki se profesionalno ukvarja s fotografijo, se je pred nekaj leti še bolj povezala z Marjanom Grumom zaradi svojih del in razstav, ki jih je pripravila v Sloveniji in zamejstvu. Tudi jaz sem se pridružila in bolj povezala z Grumovo družino ob pripravi umetnikove monografije – velika in čudovita pobuda Rafaelove družbe –, ki smo jo z veseljem uresničili in predstavili po različnih slovenskih krajih, v zamejstvu in Argentini.

Kakšni občutki so vas spremljali, ko ste podrobneje spoznavali delo in življenjsko pot Marjana Gruma?

Delo na knjigi o umetniku Marjanu Grumu je bilo zame dragocena in navdihujoča izkušnja. Njegova življenjska pot me je globoko nagovorila, saj ne pripoveduje le o umetnosti, temveč tudi o prilagajanju in notranji moči.

Grumova umetnost je tesno prepletena z njegovo življenjsko izkušnjo in vrednotami. V njegovih delih odmevajo boleče sledi preteklosti – krivice, ki jih je zaradi komunističnega režima prestajal njegov oče, ter begunstvo, v katerem se je njegova mati s štirimi otroki učila preživetja in moči za nadaljnje življenje. Pomemben del njegove poti pa je tudi žena, umetniška duša in tiha opora, ki mu je stala ob strani ter ga spremljala pri vseh njegovih ustvarjalnih iskanjih.

Predstavitev Grumove monografije pri Družini v Ljubljani. FOTO: Osebni arhiv

Ob branju in raziskovanju sem občutila globoko spoštovanje in navdušenje. Njegova zgodba ni le zgodba umetnika, temveč tudi zgodba o moči duha in vzdržljivosti, ki se odraža v vsakem njegovem delu. Vsak njegov motiv, vsaka linija in barva nosi del njegove osebne zgodbe, bolečine, preizkušenj in ljubezni, kar me je močno ganilo in navdihovalo h globljemu razumevanju njegove umetnosti.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (04/2026).