Predvolilni boj je umazan, podel, nevreden slovenske sicer skromne demokratične tradicije. Resnica nima vrednosti, laž, v njej je sedanji predsednik vlade vrhunski mojster, kraljuje! Prevladuje desno-leva polarizacija in sedanja vladajoča levica nastopa bolj v smislu razrednega kot demokratičnega boja.

Več kot nenavadno je, da Katoliška Cerkev ostaja zunaj predvolilnih vsebin. 

Kljub gornji oznaki je več kot nenavadno, da Katoliška Cerkev ostaja zunaj predvolilnih vsebin. Zdi se, da se je levica boji zaradi poraza na referendumu o državni brezplačni pomoči pri usmrtitvi starih, na smrt bolnih in onemoglih. Takšno obnašanje je tudi posledica dejstva, da opozicija ni nasedla večkratnim poizkusom sedanjih vladnih strank, da bi znova vpletli v predvolilni prepir državljansko vojno. Seveda pa vsebinsko nevpletanje Cerkve ne pomeni, da ta ne deluje. Nasprotno, aktivna je, kot še nikoli po osamosvojitvi. Jasno je dala vedeti, kdo je za njo sprejemljiv in kdo ni. Številni katoličani se samoiniciativno zbirajo po župnijah in organizirajo razgovore. 

Nedavno je bilo v Stopičah, vasi, na poti v katero so 20. januarja 1952 komunisti na železniški postaji v Novem mestu zažgali škofa Vovka, tako velika udeležba, da so morali iskati prostor v neki restavraciji. Prav ta samozavest in samoorganiziranje slovenskih vernikov, tudi brez ali mimo pomoči župnikov, je največja politična novost. Zelo obetavna. Kaže na neke nove čase. Osrednje osebnosti pri tem so katoliški izobraženci. Gre za mlajše ljudi, ki so samozavestni in predvsem neustrašni. 

Ne gre za politični katolicizem, ki najbolj škodi veri in je z njo celo v nasprotju, ampak za tiste njegove vsebine, ki jo že več kot 2000 let ohranjajo.

Ta pojav daje veliko upanje v normalizacijo slovenskih političnih razmer. Slovenski katoličani namreč potrebujemo moderno katoliško stranko, ki ne bo toliko zastopala Cerkve, ampak katoliški nauk, zlasti njegove socialne vsebine v smeri, kot jo razlaga sedanji papež Leon XIV. Ni dovolj hoditi v cerkev in k maši, ampak je potrebno predvsem vedeti, zakaj. Ne tega sprejemati kot navado, ampak čutiti kot način življenja. Ne gre za politični katolicizem, ki najbolj škodi veri in je z njo celo v nasprotju, ampak za tiste njegove vsebine, ki jo že več kot 2000 let ohranjajo. Premalo se tega zavedamo in premalo uporabljamo. To nam daje tudi moč za priznavanje stranpoti in napak, ki so se zgodile v preteklosti in se na žalost še dogajajo. 

Nove tehnične možnosti, zlasti digitalizacija, nam daje namreč tako moč, prodornost, da lahko prodremo skozi najbolj zaprta vrata. Potrebno je le znanje, ne toliko tehnike kot verskega nauka. Umetna inteligenca zahteva v tem pogledu novo, poglobljeno izobraževanje, sicer bomo nasedli njeni elegantni gostobesednosti in navidezni popolnosti. Moč je in bo ostala vedno v nauku, ne tehniki njenega posredovanja.

Če desnica, tako se samooznačujejo slovenski demokrati, ker so popolnoma podlegli levičarskem izrazoslovju, ne bo zmagala in tega nas je strah, bo sama največji krivec. V njej je še preveč stare marksistične miselnosti, da je gospodarstvo vse, da vse sloni na ekonomski moči, ne pa na pameti, človeškem umu oziroma človeku nasploh. Človek, ne kapital, je krona stvarstva. Bog je ustvaril človeka, ne podjetništva. To je zaradi nas in ne mi zaradi njih. 

Človek, ne kapital, je krona stvarstva.

Vse mora služiti na praktičnem delu, ljubezni do bližnjega, ne pa prek bank, kapitala ali celo jadrnic in jaht bogatašev. Dovolj je te najbolj vulgarne oblike materializma, kjer hoče Božjo bližino nadomestiti globalni kapital. Še zlasti, ker dnevno dokazuje, kako malo ceni človeka in njegovo življenje. Ob vojni z Iranom so takoj narasle cene nafte in plina. Prav, če so to povzročili povečani stroški, zločin, če je to posledica špekulacij, ki so posledice ponudbe in povpraševanja. Ali smo zaradi Boga ali zaradi denarja? Bomo ob veliki noči vstali ali padli? Ne spreglejmo, da je dno brez dna!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (04/2026).