Jerica Koren: Letošnji Zimski višarski dnevi mladih so se odvili od 26. februarja do 1. marca. Na Višarjah smo do zadnjega kotička napolnili gostoljubni Ehrlichov dom, da pa je za dobre stvari vedno dovolj prostora, smo se prepričali, ko se nismo počutili nič kaj utesnjeno (ravno obratno), ko so se po prostorih začeli širiti še ubrana pesem, prijetne vonjave okusne hrane in sploh dobra volja vseh udeležencev. Pa še nova spoznanja, razmišljanja in uvidi! 

Teh smo bili deležni predvsem ob večerih, ko smo: – v četrtek spoznavali drug drugega in gradili našo skupnost, – v petek prisluhnili gostu, slovenskemu duhovniku iz Zagreba, Joštu Mezgu, ki nam je predstavil svoje delovanje in doživljanje tujine, za nameček pa prek iger Slovensko zamejstvo in Slovenija odkrivali še slovensko (zamejsko) zgodovino, geografijo in govor ter – se v soboto poučili o rojstvu novih domovin, ki nam ga je predstavila naslednja gostja, dr. Helena Jaklitsch. Ob dopoldnevih smo smučali, deskali in na druge načine uživali v gorski idili … Če želite izvedeti še kaj, pa le preberite osebne vtise nekaterih udeležencev.

Ehrlichov dom smo napolnili do zadnjega kotička. FOTO: Uredništvo

Petkov večer

Luka Šubic: Svete Višarje, 27. februar 2026. Bil je petek zvečer. Po smučanju in poznem kosilu smo se nekateri zbrali pri sveti maši, ostali pa so ostali v Ehrlichovem domu. Po bogoslužju smo se ponovno dobili skupaj v domu, kjer nam je kaplan Jošt Mezeg, ki trenutno deluje v Zagrebu, predstavil svojo zgodbo doživljanja otroštva (kot drugi od desetih otrok) in krščanske vzgoje v otroštvu ter svojo pot v duhovni poklic. Nato se je osredotočil na opis duhovniške poti do današnjih dni, ki jo je v celoti prehodil v tujini – od Makedonije prek Bosne in Hercegovine do Hrvaške. Poudaril je, da lahko sprejemaš tujce in tujino, ko imaš rad tisto, kar je tvoje – slovenstvo, in ko v polnosti sprejmeš lastno identiteto. Mladi, ki smo bili prisotni na Višarskih dnevih, smo spoznali tudi, kako zares pomembno je delati z Bogom in da brez njegove ljubezni navsezadnje ne moremo storiti ničesar, kar je tudi Jošt dobro predstavil skozi svojo zgodbo duhovništva, polno vzponov in padcev. 

Kaplan Jošt Mezeg je poudaril, da lahko sprejemaš tujce in tujino, ko imaš rad tisto, kar je tvoje in ko v polnosti sprejmeš lastno identiteto.

Naslednja je bila na vrsti Jerica, dolgoletna udeleženka in sovoditeljica Višarskih dnevov mladih, ki nam je predstavila območje, na katerem smo se nahajali, Svete Višarje in Kanalsko dolino, ter ozadje in zgodovino tamkajšnjih zamejskih Slovencev, ki so se in se še vedno borijo za obstanek slovenske kulture zunaj meja matične domovine Slovenije. Na koncu smo svoje znanje o zamejskih Slovencih utrdili z igrami Slovensko zamejstvo in Slovenija, posebej namenjenim utrjevanju zavesti o slovenstvu in ohranjanju kulture, ki jo je naša dolžnost prenašati na naslednje rodove.

Tine Zevnik: Pričevanje Jošta mi je bilo zelo všeč. Bilo je zares pristno, hvaležen sem mu, da je z nami delil tako lepe kot težke trenutke svoje poti. Nagovorila me je njegova predanost Bogu in spoznanje, da bolj kot se prepustiš, bolj te Bog lahko prečisti in lahko vse nepotrebno odvržeš. Bolj ti je dano razumeti in sprejeti pot, ki jo zate pripravlja Bog. Hvala za njegovo dobrosrčnost in odprtost za vsakogar. Večer z družabnimi igrami se mi je pa tudi zdel zares čudovit. Igra Slovensko zamejstvo in Slovenija se mi zdi zelo dobra in v mojih očeh ima velik potencial – tako v izobraževalne namene kot igra za igranje s prijatelji, ki koristi k razgledanosti in poznavanju zgodovine lastnega naroda. Predstavitev je bila zelo prijetna in jasna. Igranje pa tudi super. Hvala, da ste nam predstavili igro.

Z družabnimi igrami Slovensko zamejstvo in Slovenija smo spoznavali geografijo, zgodovino in jezik naših rojakov tik za mejo. FOTO: Uredništvo

Sobotni večer

Marija Jezeršek: V soboto zvečer nas je obiskala zgodovinarka in sociologinja Helena Jaklitsch, ki nam je pripravila predavanje o življenju Slovencev v povojnih taboriščih na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Predstavila je pestro umetniško, kulturno in izobraževalno dogajanje, ki so ga organizirali slovenski begunci, njihovo trdno vero, ki jim je dajala upanje za boljši jutri, ter hrepenenje po samostojni Sloveniji. Mladi smo bili navdušeni nad poglobljenim predavanjem o delu slovenske zgodovine, ki žal še vedno razdvaja slovenski narod.

Splošni vtisi

Ema Mele Grudzinski in Matija Celestina: Z Rafaelovo družbo sva se odpravila na smučanje na Svete Višarje, kjer sva bila nastanjena v Ehrlichovem domu, tik ob cerkvi, na vrhu prijetne vasice. Tina je poskrbela, da nam ni nikoli nič manjkalo. Vsako jutro nas je pričakal zajtrk, po končanem smučanju pa topla večerja in sladica. Večere smo preživljali v prijetni družbi drug drugega, pogosto ob petju in igranju na kitaro. Zadnji večer pa nas je obiskala gostja, ki nam je pripravila zelo zanimivo predstavitev o slovenskih beguncih po koncu druge svetovne vojne. Z nami je bil tudi Jošt Mezeg, ki nam je vsak dan omogočil sveto mašo ali spoved. Bil je kratek, a izjemno prijeten vikend v dobri družbi. 

Višarskih dnevov mladih sem se udeležila prvič, a gotovo ne zadnjič.

Zala Zevnik: Višarskih dnevov mladih sem se udeležila prvič, prav tako sem bila prvič na Višarjah, a gotovo ne zadnjič. Na Višarje sem se odpravila razmeroma brez pričakovanj, me je pa navdušilo sproščeno vzdušje in družba ostalih mladih, s katerimi smo čez vikend stkali prijetne prijateljske vezi. Po smuki se je bilo vedno lepo vrniti v zavetje Ehrlichovega doma, kjer je bilo toplo in je dišalo po odlični hrani – jedli smo res dobro in nikoli nismo bili lačni. Pohvalila bi vse organizatorje za res zanimiv popoldanski program. Lepo je bilo, da je bil med nami Jošt, ki je bil vedno na voljo za pogovor, z nami se je družil, igral družabne igre, vsak dan pa je tudi daroval sveto mašo, ki smo se je lahko po želji udeležili. Posebej pa mi v spominu ostaja obisk Helene Jaklitsch, ki nam je predstavila del slovenske zgodovine, za katerega nismo še nikoli slišali, in nam odgovorila na vsa vprašanja, ki so se nam porodila. Verjamem, da bi se lahko pogovarjali še pozno v noč, če le ne bi bili utrujeni. Hvala vsem, ki so organizirali Zimske višarske dneve mladih, še pridemo!

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (04/2026).