Med leti 1981 do 2001 je bil član uredniškega odbora Cerkvenega glasbenika, v katerega se je z besedo oglasil dvakrat: članek Deset let društva Consortium musicum je objavil 1979, enega prvih pogovorov v reviji pa 1993 pod naslovom Moj pogled na cerkveno glasbo. Prodorna vprašanja mu je zastavljal Mirko Mahnič. Njegovo ime se v reviji najpogosteje pojavlja pri poročilih o izvajanju zborovskih koncertov s sakralno vsebino, predvsem pa spominih mnogih sodelavcev, ki jih je s svojim delom spodbujal in navdihoval.

Njegovo ime se v reviji najpogosteje pojavlja pri poročilih o izvajanju zborovskih koncertov s sakralno vsebino, predvsem pa spominih mnogih sodelavcev, ki jih je s svojim delom spodbujal in navdihoval.

Spodbuda in navdih ne ostaneta le ljudem, ki so z njim delali in ga poznali in premnogim, ki smo njegovo izjemno ustvarjalnost lahko prejemali na koncertih sakralne in posvetne glasbe. Zvočnost njegove poustvarjalne moči bo ostala, ostala bo tudi obsežna knjižnica zborovskih not, ki jih seznam našteje nad 45.000 in predstavlja temelj Slovenskega zborovskega arhiva pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti.

V spomin velikega poustvarjalca se bomo ustavili ob dokumentu iz leta 1968, ki je Mirka Cudermana močno zaznamoval. Tisto leto je namreč nastopil službo vodje pevskih zborov v ljubljanski stolnici. Imenoval ga je nadškof Jožef Pogačnik, ki je v dekret zapisal: »Službo opravljajte po priloženih navodilih in po dogovoru s svojim župnikom.« Navodila imajo naslov Služba vodje stolnih zborov. Dokument iz leta 1968 predstavlja izjemen zgodovinski vir, saj natančno opredeljuje službo vodje stolnih pevskih zborov. Ne odraža le duha drugega vatikanskega koncila, ampak služi tudi kot dragoceno vodilo pri razumevanju pomena cerkvene glasbe v času po koncilu. Kar je še pomembneje, mnoge določbe in ideje niso pomembne le za petje v stolnih cerkvah, ampak za vse kore in sploh petje v cerkvi. Tudi danes.

Temeljno izhodišče dokumenta je jasno: cerkvena glasba ni zgolj dodatek bogoslužju, temveč neločljivi del njegove slovesnosti. Njena funkcija presega estetiko, saj naj bi poglabljala doživljanje obreda in duhovno dvigala vernike. Poudarja se, da pevci s svojim delovanjem opravljajo pravo liturgično službo, katere končni cilj sta čast Božja in posvečenje občestva.

Cerkvena glasba ni zgolj dodatek bogoslužju, temveč neločljivi del njegove slovesnosti.

Dokument se neposredno opira na dva ključna vira: Konstitucijo o svetem bogoslužju ter kasnejša uradna navodila o cerkveni glasbi. Konstitucija in navodila niso predstavljali le priporočil, temveč zavezujoče smernice. Posebna vrednost dokumenta izhaja tudi iz njegovega poziva k skrbnemu varovanju cerkvene glasbene dediščine, pri čemer izpostavlja pomen tradicionalnega gregorijanskega petja in spodbujanje ljudskega nabožnega petja. Obenem pa opozarja, da je potrebna visoka umetniška raven – bogoslužna glasba naj ne bo le tradicija, temveč kakovostna in živa umetniška stvaritev.

Vloga vodje stolnih pevskih zborov je bila v tem okviru obsežna in kompleksna. Njegove naloge so vključevale vodenje glavnega in jutranjega zbora, morebitno oblikovanje mladinskega zbora, izvajanje orgelske spremljave pri bogoslužjih ter spodbujanje in usmerjanje ljudskega petja v stolnici. Poleg tega je bil odgovoren za vzdrževanje orgel in celotnega glasbenega inventarja, kar je nakazovalo tudi na administrativni vidik njegovega poslanstva.

Poseben poudarek je bil namenjen vzgojni funkciji. Od vodje se ni pričakovalo le glasbeno usposabljanje pevcev, temveč tudi njihovo liturgično in duhovno oblikovanje. Ta vzgojna dimenzija je vključevala prizadevanja za dejavno sodelovanje vernikov pri petju – da verniki ne bi ostajali pasivni poslušalci, temveč bi s petjem dejavno soustvarjali bogoslužje. S tem je dokument udejanjil temeljni koncilski poudarek na aktivni udeležbi vernikov pri liturgiji.

Vzgojna dimenzija je vključevala prizadevanja za dejavno sodelovanje vernikov pri petju.

Vodja pevskega zbora je moral torej delovati v sodelovanju z župnikom, zlasti pri načrtovanju in spodbujanju ljudskega petja. V primeru nesoglasij je dokument predvideval, da se zadeva predloži nadškofu. Cilj je bil, da bi bilo ob nedeljah in praznikih čim več maš petih – bodisi s strani zbora, vernikov ali v sodelovanju obeh.

Dokument dopušča uporabo orkestra, vendar izključno ob največjih praznikih. Orkestralna spremljava naj bi povišala slovesnost in pripomogla h globljemu doživetju praznikov. Za izvedbo koncertov v cerkvi pa je bilo potrebno posebno soglasje.

Vodja stolnega pevskega zbora je bil torej več kot zgolj dirigent ali organist. Bil je glasbeni strokovnjak, pedagog, liturgični animator, duhovni spremljevalec in skrbnik glasbenega izročila. Njegovo temeljno poslanstvo je bilo iskanje ravnovesja med umetniško dovršenostjo bogoslužne glasbe in vključevanjem celotne skupnosti v dejavno sodelovanje.

Vodja stolnega pevskega zbora je bil torej več kot zgolj dirigent ali organist.

Z današnjega zornega kota se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri so ti smerokazi izpred več kot pol stoletja še vedno navzoči v sodobni cerkveni glasbi. Ali še vedno zasledujemo enako visoke cilje ali pa smo nekatere vidike morda zanemarili? Dokument iz leta 1968 ostaja vabilo k refleksiji o vlogi cerkvene glasbe in njeni moči pri oblikovanju duhovnega življenja vsake župnije in vsake cerkvene skupnosti.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2025).