V zadnjem tednu svetega leta sem s sobrati in prostovoljci malteškega reda služil v skupinah za nudenje prve pomoči v štirih pontifikalnih rimskih bazilikah ter imel priložnost opazovati vztrajnost romarjev z vsega sveta. Gledal sem množice romarjev, ki so se vile skozi sveta vrata v ozračju upanja in veselja, takega, kot ga opeva znamenita romarska pesem Stella splendens iz 14. stoletja: »Concurrunt universi gaudentes populi, divites et egeni, grandes et parvuli …« Videl sem tudi romarje, ki so v bobnečem nalivu stali v vrstah – premočeni, premraženi, s sklonjenimi glavami in tiho. Videl sem prestrašene, ker so se ločili od svojih skupin, ali izmučene od bolečin ali slabosti. Videl sem jezne in razočarane, ker niso uspeli obiskati vsega, kar so si zastavili.

V času, ko človeško delovanje merimo s statistično učinkovitostjo, je romar v temelju nekdo, ki se mora sprijazniti s svojo omejenostjo. Telesna omejenost se meri v razbolelosti in neugodju, ki je stran od udobja in navajenosti. D...