Zapri
Iskanje

'Moj sošolec Janez Pavel II.'

Objava: 10. 05. 2011 / 09:45
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:10
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

'Moj sošolec Janez Pavel II.'

Že mladi Karol Wojtyla je bil mož molitve.
‘Bilo je avgusta 1944. Ko se je v Varšavi pričela vstaja proti nacistom, se je kardinal Sapieha odločil, da skliče študente v nadškofijski dvorec. Takrat sem prvič srečal Karola Wojtylo.’

Msgr. Kazimierz Suder z umirjenim glasom prebira spomine, shranjene v drobnem rokopisu na belem papirju pred njim. Na drugi strani mize, kot študentje, ki čakajo na izpit, so sedeli časnikarji, ki so v Krakov pripotovali z namenom, da spoznajo edinega še živega člana skupine osmih mladeničev, skrivnih semeniščnikov iz časa nemške okupacije Poljske, ki jih je okoli sebe zbral neupogljivi krakovski nadškof Adamo Sapieha.

‘V času nemške okupacije,’ pojasnjuje msgr. Suder, ‘je kardinal vsakemu mladeniču, ki je izrazil željo, da bi postal duhovnik, svetoval, kaj naj doma na skrivaj študira. Nihče izmed nas ni vedel drug za drugega.’

To je bil nujno potreben ukrep, potem ko so nacisti v semenišču, ki so ga že zaprli, našli pet mladih fantov. Vseh pet so aretirali in ustrelili, ostale semeniščnike pa so odpeljali v Auschwitz. Po tem dogodku je kardinal Sapieha semenišče ‘preselil v podzemlje’.

Na steni za ostarelim duhovnikom visi portret Karola Wojtyle v razmišljujoči pozi, brada mu počiva na roki. Skozi okno sobe je pogled na Marijino baziliko, kjer je msgr. Suder petdeset let deloval kot duhovnik.

‘Podoba Karola na tisti avgustovski dan je še vedno močno vtisnjena v moj spomin,’ pove msgr. Suder. ‘Oblečen je bil v belo srajco in hlače iz debelega materiala, na nogah pa je imel lesene cokle. Na čelu je imel vidno brazgotino. Kasneje sem izvedel, da ga je zadel tovornjak.’

‘Odličen sošolec je bil,’ se spominja msgr. Suder. ‘Nikakršnih težav s sporazumevanjem ni imel.’ Wojtyla je bil ‘skromen v govoru, saj je raje prisluhnil; izrazil je svoje mnenje o določenih vprašanjih, vendar ga ni vsiljeval, skušal je razumeti sočloveka; nikoli se ni zlagal.’

Mladi Wojtyla je rad posojal svoje zapiske – vsaka stran v njegovem zvezku je bila okrašena z Jezusovo in Marijino začetnico – in rad je pomagal prijateljem pri študiju, ne pa tudi pri izpitih. Nekemu sošolcu, ki ga je za pomoč pri odgovoru prosil med testom, je odvrnil: ‘Za trenutek se zberi, prosi Svetega duha za pomoč in nato sam oblikuj odgovor.’

‘Resen pogled je imel,’ nadaljuje msgr. Suder, ‘in smisel za humor. Rad je prisluhnil šalam.’

‘Po ponesrečeni varšavski vstaji so se duhovniki, ki so morali prestolnico zapustiti, zbrali v nadškofijskem dvorcu, semeniščniki smo jim v uporabo dali svoje sobe in vsi skupaj spali v kardinalovi dvorani za avdience, kjer smo imeli tudi predavanja.’

To obdobje skupnega vsakdanjega življenja, ki se je nadaljevalo do prihoda Rusov leta 1945, je številne mladeniče precej zbližalo. ‘Vedel sem, da je bil rojen v Vadovicah, da je v Krakov prišel z očetom, potem ko je izgubil vse ostale družinske člane, in kako se je po očetovi smrti leta 1941 odločil, da je smisel njegovega življenja v duhovništvu.’

Druga značilnost mladega Wojtyle, ki ostaja živa v spominu njegovega sošolca, je ‘občutljivost za človekovo trpljenje. Revnim je dal vse, kar je sam premogel, vendar povsem na skrivaj, da s tem ne bi razkazoval svoje velikodušnosti.’
‘Predvsem pa,’ dodaja msgr. Suder, ‘je imel dar vedenja, kako moliti.’ Skoraj vedno je molil na kolenih z rožnim vencem v roki in s karmelskim škapulirjem okoli vratu. ‘Študija teologije ni ločeval od molitve, zanj je bilo to eno. Po nočni molitvi je ostajal v kapeli s teološkim priročnikom ali z zvezkom. Povezovanje študija z molitvijo in obratno je bila ena izmed njegovih temeljnih značilnosti.’

Msgr. Suder se tudi spominja, kako so mladeniči pogosto videli kardinala Sapieho, ponosnega nasprotnika nacistov in podpornika Poljske vstaje, kako je ležal na tleh in molil, z rokami iztegnjenimi v obliki križa.

Ko se ponovno ozre proti fotografiji sošolca, čigar nasmejani obraz zdaj visi tudi z balkona Petrove bazilike, s ponižnostjo prizna: ‘Nikoli mi ni uspelo doseči tolikšne zbranosti pri molitvi.’

Karol Wojtyla je duhovniško posvečenje prejel 1. novembra 1946. Naslednji dan je daroval novo mašo v kapeli sv. Leonarda v Wawlovi katedrali, 10. novembra pa v župnijski cerkvi v Wadowicah. ‘V istem tednu,’ se spominja msgr. Suder, ‘je Karol odpotoval v Rim na doktorski študij, po le dveh letih študija v semenišču.’

Začetek velike pustolovščine, ki je prinesla zgodovinske spremembe njegovi domovini in svetu.

Vir: zenit, avtor: Chiara Santomiero, prevod: M.M.Š.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh