O Bog, Stvarnik vseh stvari,

ko si ustvarjal vesolje, galaksije in zvezde,

si ustvaril tudi ta košček sveta, ki mu rečem moja domovina.

Kot bi s posebno ljubeznijo dajal ščepec vsakršne lepote,

si nam nasul vsega:

večni sneg in visoke gore, temne gozdove in svetle ravnine,

gorice in polja, studence in slapove, reke in jezera,

skrivnostni podzemski svet in celo košček morja.

Imamo vse, kar imajo veliki.

»To bo domovina veselemu rodu,

njih jezik bo pesem in njih pesem bo vriskanje

in iz zemlje same bo zvenelo kakor velikonočno potrkavanje,

da se bodo ptice ustavljale v svojem letu

in se ozirale na čudežno deželo pod seboj,« je napisal pesnik.

Vse je res, kakor si si zamislil in ustvaril in kakor je napisal pesnik.

Zakaj torej tu živimo kot žalostni, sprti, nesrečni rod?

Vsemogočni, ljubeči Bog!

Preobrazi naša srca, da bomo razumeli in čutili,

da smo vsi tvoji ljubljeni otroci.

Naj spoznamo, da veselje in srečo

lahko dosežemo samo vsi skupaj,

v skupnosti, kjer nihče ne bo odrinjen in manj vreden,

obtožen in zavržen, pozabljen in sam.

Odtajaj led v srcih, da bo ljubezen preplavila vse ljudi,

da si bomo vsi podali roke.

Le tako bomo dosegli mir med seboj

in šli skupaj naprej kot resnični bratje in sestre.

In bomo lahko pozdravljali veselo domovino iz veselega srca.

 ***

Mira Dobravec

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 06/2025. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.