Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Moram – kaj je Jezusa pripravilo do tega, da je služil Očetu?

Za vas piše:
Uredništvo
Objava: 21. 08. 2023 / 10:02
Oznake: Beseda med nami
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 21.08.2023 / 10:20
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje
Moram – kaj je Jezusa pripravilo do tega, da je služil Očetu?
Giootova freska Krsta v Jordanu. FOTO: splet

Moram – kaj je Jezusa pripravilo do tega, da je služil Očetu?

Kdaj je Jezus po vašem mnenju prvič spregovoril v Svetem pismu? Na začetku Janezovega evangelija, ko je vprašal dva učenca Janeza Krstnika: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38)? Ali pa so bile to besede, namenjene Janezu Krstniku, ko mu je hotel preprečiti, da bi ga krstil: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3,15).

Mogoče. A če gledamo časovnico njegovega življenja, vemo, da je prvič spregovoril, ko je imel komaj dvanajst let. Marija in Jožef sta ga izgubila med vračanjem z romanja v Jeruzalem in ga po treh dneh iskanja našla v templju. »Kako da sta me iskala?« (Lk 2,49).

Od tistega trenutka do dne, ko je odšel v nebesa, je Jezus živel te besede. Vse življenje se je posvečal temu, da je bil »tem, kar je mojega Očeta« oziroma kot bi prevedli nekateri, »v Očetovi hiši«.

Vse življenje je posvečal temu, da je bil »v Očetovi hiši«.

V tem eseju si bomo pobliže ogledali Jezusovo globoko in nepremagljivo hrepenenje, da bi bil blizu Bogu in izpolnjeval njegovo voljo. Posvetili se bomo njegovemu prepričanju, da mora živeti za Očeta.

Zavezan, a svoboden

»Tomaž, moraš se lotiti domače naloge!« »Katja, poročilo o prodaji mi moraš oddati do jutri zjutraj.« Ne eno ne drugo ne zveni pretirano prijetno, kajne? Po navadi ne maramo, da nam nekdo ukazuje. To lahko zveni grozeče ali ostro.

Ko torej slišimo Jezusa reči, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, utegne zveneti, kakor da nima veliko izbire. A kako je to mogoče, ko pa je Bog? Kako je mogoče, da se je Jezus čutil zavezanega? Ali ni bolj kot kdorkoli izmed nas imel svobode, da bi delal, kar ga je volja?

Jezus je bil po eni strani povsem svoboden. Nad glavo mu ni visela grožnja kazni ali hudih posledic, če bi izbral drugačno pot. Po drugi strani pa je živel v vsakdanjem občutku, da mora izpolnjevati to, kar mu Oče naroča. Obveznost ni izvirala iz zunanjega vira, na primer od nadzornika ali nepotrpežljivih staršev. Oče ni silil Sina, naj uboga. Zavezanost je bila notranja. Nekaj v njem je Jezusa sililo, da je življenje posvetil Očetu, izpolnjeval njegovo voljo in hodil po poti, ki mu jo je Oče namenil.

Jezus je živel v vsakdanjem občutku, da mora izpolnjevati to, kar mu Oče naroča.

Vzgib ljubezni

Od kod je izviral ta notranji pritisk? Iz ljubezni. Tudi ko je bil Jezus na zemlji, je bil eno z Očetom, in ta enost je bila vez ljubezni. Oče je še pred začetkom časov izlil ljubezen v Sina, Sin pa mu je to ljubezen vračal. Ker je Jezus tako globoko in popolno ljubil Očeta, je Očetovo hrepenenje postalo tudi njegovo. Očetova volja je postala njegovo veselje, »postava«, ki je ganila njegovo srce (Ps 40,9). Še danes je Jezusov pogled usmerjen v Očeta, ko se nenehno trudi izkazovati Božjo ljubezen vsem, ki prihajajo k njemu.

Ker je Jezus tako globoko in popolno ljubil Očeta, je Očetovo hrepenenje postalo tudi njegovo.

To je ljubezen, ki je komaj dvanajstletnega Jezusa pripravila do teh besed tisti dan v templju. Prepričevala ga je vse dni njegovega življenja. Tudi ko je bil utrujen ali izčrpan, se nikoli ni naveličal izpolnjevati Očetove volje.

Jezus se tudi nikoli ni naveličal iskati Očetove bližine. Sveto pismo nas uči, da se je včasih odkradel od učencev, da je lahko noč preživel v molitvi (prim. Lk 6,12). Preden je delal čudeže, je molil k Očetu (prim. Jn 11,41–21; Mt 14,19; Mr 7,33–34). In seveda je pred smrtjo na križu izlil Očetu srce, ko je molil: »Ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).

Jezus se tudi nikoli ni naveličal iskati Očetove bližine.

Jezusova ljubezen do Očeta se večno preliva na nas. Pravzaprav nam je predan enako kot Očetu. Tako kot ga ljubezen sili, da izpolnjuje Očetovo voljo, ga pripravlja do tega, da nam ne želi drugega kot lepoto in dobroto Očetove volje. Želi nam le najboljše.

To hrepenenje, da bi skrbel za nas v skladu z Očetovo voljo, je bilo gonilna sila vsakega čudeža, ki ga je Jezus naredil. Bilo je vir sleherne besede, ki jo je kdaj izgovoril, od govora na gori do krika na križu: »Oče, odpusti jim!« (Lk 23,34). Zato nam je poslal Svetega Duha, nam dal Cerkev in obljubil, da bo prišel ob koncu sveta, ko nas bo sprejel v svoje kraljestvo. Jezus je rekel, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, rekel pa je tudi, da mora ljubiti in odrešiti Očetovo ljudstvo. In vanj spadamo tudi mi.


Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2023).

Nalaganje
Nazaj na vrh