Ko zadnje dni kar precej razmišljam o umrlem zaslužnem papežu Benediktu, si moram priznati, da se dolgo niti sam nisem mogel otresti splošno razširjenih predsodkov o njem. Ko sem ga na binkoštno nedeljo leta 1990 prvič videl po televiziji in mi je babica prišepnila, poglej, to je pa kardinal Ratzinger, sem videl le sorazmerno majhnega moža brez posebne karizme. Ki za nameček ni nič pel, čeprav je vodil slovesno mašo. Potem sem se družil s prijatelji, ki so veliko igrali igrico Panzergeneral. Zato sem prefekta Kongregacije za verski nauk skupaj z drugimi rad klical Panzerkardinal, se pravi tankovski kardinal. In ko sem aprila 2005 slišal ime novoizvoljenega papeža, Iosephum, sem se namrdnil. Nisem si še mislil, da bom skoraj osemnajst let pozneje na ta devetnajsti april 2005 gledal kot na milostni trenutek, ko je bil svet vsaj po mojem mnenju v ravnotežju.

Danes bi rekel, da je bil Benedikt XVI. izjemen, ker v njem ni bilo laži. Zaradi tega je ime...