Možje brez moči, otroci brez očetov, vnukov ne bo. Psi pa kot nadomestek.

V zadnjih desetletjih zahodni svet doživlja drastičen upad rodnosti. Slovenija ni izjema. Leta 2010 se je pri nas rodilo še 22.196 otrok, leta 2024 pa le 16.600 – 25-odstotni padec. Političnih ukrepov, ki naj bi izboljšali pogoje za družine, ni. Sicer pa niti ne bi pomagali. Temeljni vzrok namreč ni v ekonomiji, temveč v vrednotah. Mlade generacije vse manj cenijo dar življenja in niso pripravljene na odgovornost, ki pride z otroki. Udobje, individualna svoboda in samouresničevanje so zasedli prostor, ki je bil nekoč namenjen zakonski zvezi in starševstvu. V ospredju je miselnost, da so otroci predvsem strošek, ovira, breme. Ob tem se vse manj mladih odloča za trajne, zavezne odnose – take, ki so najboljše okolje za rojevanje in vzgojo otrok. Odnos do »imeti otroke« se pogosto spreminja v strah in negotovost: Kaj če ne bova zmogla? Kaj če ne bo časa za kariero? Kaj če bo preveč naporno? In medtem ko nas preveva negotovost, postajamo pes-centrična družba. Od otrok k psom – zamenjana ljubezen Psi so v zadnjih letih postali nadomestni otroci. Mladih parov, predvsem žensk, ki hodijo po mestih z dvema ali tremi, tudi štirimi psi, je vse več. Nič nimam proti psom, a nekaj je hudo narobe, ko tako množično zamenjujejo otroke. Žival ne more zapolniti praznine, ki nastane, ko ljubezen ni usmerjena v podarjanje življenja. In vnukov ne bo več. Ko danes izgovoriš besedo moški, bi ji marsikdo najraje dodal pridevnik toksični. In prav v takem družbenem ozračju se mnogi moški res tako tudi počutimo – toksični že zato, ker smo moški. Zdi se, kot da bi bilo najbolje, da se umaknemo – nekam v kot ali »pod kor«, da bi bili brez moči, brez glasu, brez avtoritete, da bi vodili družino ali vzgajali otroke. In pogosto to družbeno paradigmo tiho sprejmemo in odidemo – ne nujno fizično, a zagotovo notranje. Umaknemo se v delo, hobije, šport … še pogosteje pa v alkohol, pornografijo, druge ženske. Loči se vsak tretji zakon. Mnoge žene ostanejo same za vzgojo otrok. Tako raste naslednja generacija fantov, ki preprosto ne vidijo več pravega moškega »na delu«. Ni več očeta, ki bi jim pokazal, kako se obvladuje »moške« strasti, kako moški ljubi in neguje žensko, kako se sporazumeva z žensko, kako se bori za prav, kako moški služi in ne samo zasluži, kako moški vodi družino, kako ponižno išče Božjo voljo. Fante tako vzgaja mama, v vrtcu vzgojiteljica, v šoli učiteljica, pri verouku katehistinja. In če očeta ni, kje naj spoznajo, kaj pomeni biti moški? Kje naj se naučijo vztrajnosti, odločnosti, vodenja? Kje naj vidijo zgled moškega, ki zna ljubiti, sprejemati odločitve? Očetje – tisti, ki pripravljajo na odhod od doma Ena glavnih nalog očeta je, da sina pripravi na življenje. Da ga vzgaja tako, da bo zmožen oditi iz varnega zavetja doma in ustvariti svoj dom. Vzgoja fanta ni varovanje pred svetom, temveč usposabljanje za svet, pravzaprav za trdoto življenja. Ne gre za to, da mu oče gladi pot, ampak da ga opremi: z izkušnjami, z močjo, odločnostjo, samodisciplino, vztrajnostjo. Oče ni tisti, ki dela namesto sina. Je tisti, ki mu pusti, da pade in vstane. Ki ga spodbuja, da premaguje strah, lenobo, nezrelost. Ki ga nauči, da se vrednost ne meri v številu všečkov, temveč v tem, koliko si pripravljen dati – samega sebe. In da ljubezen ni čustvo, temveč odločitev, delo, vztrajnost. Preveč fantov danes ostane doma – v svojih dvajsetih, tridesetih – in parazitira starše. Oče, ki ljubi sina, ga ne bo gledal doma, ko bo čas, da gre. Mati ima pogosto premehko srce – oče ga lažje »vrže ven«. Da postane mož. Da tvega. Da si upa poročiti se, ustvariti dom, sprejeti otroke. In da poskrbi zanje, da je opora – ženi, otrokom. Vzgoja za odgovornost in podarjanje Ko fanta vprašamo, kaj bo, ko odraste, pričakujemo odgovor o poklicu. A bolj pomembno vprašanje je: »Kakšen moški boš? Kako boš ljubil? Boš vztrajal? Se boš znal odpovedati? Boš znal voditi?« Vzgoja za življenje pomeni, da ga pripravljamo na realnost – da v zakonu ni vedno prijetno, da v zakonu včasih boli, da otroci ponoči jokajo, da se je treba z ženo pogovarjati, da »veš, kje je duša tvoje žene«. Da moraš vstati, pasti na kolena in moliti tudi, ko se ti ne da. Hkrati pa veš, da je v vsem tem nepopisno globoka lepota. Duhovna dimenzija – skrita moč očetovstva Ob vsem tem ne smemo pozabiti duhovne razsežnosti. Oče sina potrjuje z besedo in dejanjem. Kot je nebeški Oče potrdil Jezusa: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17), tako tudi zemeljski oče daje sinu identiteto – ne z mehkobo, ampak z odločnostjo: »Verjamem vate. Zmoreš. Pojdi. Bodi rodoviten.« Duhovno voditeljstvo se ne kaže v dolgih »žlobudrajočih« molitvah, ampak v doslednosti, ponižnosti, pripravljenosti priznati napako, odpustiti in prositi odpuščanja. Mož, ki zna pred otroki prvi zmoliti, pa tudi reči »oprosti«, je moški, ki vodi. K Bogu. In šele v takem okolju – kjer oče vodi v ljubezni, odločnosti in odgovornosti – se odpre prostor za življenje. Za več otrok. Za generacijo, ki ne bo bežala pred odgovornostjo, ampak si je bo želela. Rodnost – ogledalo moške zrelosti Rodnost ni samo biološko ali demografsko vprašanje. Je globoko povezano z notranjo zrelostjo moških in žensk. A moški ima tu ključno vlogo: če zna ustvariti dom, v katerem se žena počuti varno in ljubljeno, bo ta dom odprt za življenje. Rodnost je sad poguma. In pogum je sad vzgoje – tiste vzgoje, ki fanta nauči, da zmore. Da bo zmogel biti dober mož. Da bo zmogel biti oče.

Možje brez moči, otroci brez očetov, vnukov ne bo. Psi pa kot nadomestek.

Možje brez moči, otroci brez očetov, vnukov ne bo. Psi pa kot nadomestek.

Bližje pastoralnemu dogajanju

Slovensko cerkveno petje v Žabnicah na tapeti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.