Za uvod nekaj besed o vas in vaši družini.

Rodil sem se leta 1948 v družini, pet otrok nas je bilo, v Idriji, rudarskem mestu z enim največjih rudnikov živega srebra na svetu. Ata je bil uradnik v rudniku, mama gospodinja doma. Šolo sem obiskoval v Idriji, tako osnovno kot gimnazijo. Idrijska gimnazija Jurija Vege je bila prva slovenska realka, ustanovljena leta 1901. Bila je takrat zelo solidna šola, tako da smo dobili zelo dobro splošno izobrazbo. Naša družina je bila preprosta in krščanska. Oče in mama sta redno hodila k maši. Za nas otroke ni bilo nobene dileme, da smo šli ob nedeljah v cerkev. Tak je bil moj vstop v življenje.

S sošolci in razredničarko v 1. gimnaziji. FOTO: Osebni arhiv

Bratje in sestre najbrž niso odšli v svet?

Najstarejši brat je več kot dvajset let živel na Dunaju in si tam tudi ustvaril družino, a se nato vrnil v Slovenijo. Sedaj smo že deset let spet vsi doma. Kot skupen dom čutimo Idrijo, od koder smo izšli, in se tam še vedno radi srečujemo ter ohranjamo žive naše družinske vezi.

Srce ostane na svojem domu? 

Tako je!

Idrija je bila napreden kraj. Kako je bilo vpleteno življenje krščanske družine v javnosti?

Spominjam se prvega miklavževanja, ki ni bilo na župniji, ampak smo se zbrali pri neki družini. Seveda samo povabljeni. Najbolj pa mi iz otroških let ostaja v spominu blagoslov doma na božični večer, za novo leto in pred praznikom svetih treh kraljev. Ata je na čelu s kadilom vodil opravilo, nato pa vsi po vrsti za njim: eden je nosil svečo, mama je kropila z blagoslovljeno vodo. Ata je povedal, kaj pomeni to in ono ter se zahvaljeval Bogu za to, da nam ni ničesar pomembnega manjkalo. To je bilo nekaj tako slovesnega in lepega, da se mi je usedlo najgloblje v mojo dušo.

Blagoslov doma na božični večer je bil nekaj tako slovesnega in lepega, da se mi je usedel najgloblje v mojo dušo.

Kaj vas je spodbujalo za duhovniški poklic?

Spomnim se, da sem kot majhen otrok enkrat z vso resnostjo 'maševal'. Kot desetleten otrok sem po smrti atovega očeta velikokrat spal pri stari mami in hodil zjutraj med tednom z njo k sv. maši, kar se mi je zelo vtisnilo v dušo. Mama je imela brata duhovnika, pri katerem sem bil večkrat na počitnicah. Tam sem zelo rad ministriral. Ata nam namreč – trije bratje smo bili – ni dovolil, da bi bili ministranti. Bil je nekaj časa tudi mežnar in je rekel, da so ministranti najbolj 'žleht'. 

Tudi tega se zelo spominjam, kar sem doživel v skupini duhovnikov, ki so se zbrali pri stricu in igrali tarok. Soba je bila zakajena, da si jih komaj videl, ker so vsi kadili. Eden od teh duhovnikov me je enkrat vprašal: »Kaj boš pa ti, ko boš velik?« V zadregi sem odvrnil v domačem narečju: »Maguče bam pa še gaspud,« kakor smo pri nas rekli duhovniku. Morda je bilo prvič, da sem čisto spontano izustil svoje čutenje. Imel sem 8 ali 9 let. Močan vtis je v meni pustilo vprašanje, ki mi ga je postavil pri spovedi kakšno leto kasneje naš kaplan Stanko Medvešček: »Ali si kdaj pomislil, da bi postal duhovnik?« Odgovoril sem mu, da sem pomislil. Dal mi je nasvet, naj vsak dan zmolim zdravamarijo k Materi Božji v ta namen, a da naj tega nikomur ne povem. In sem to delal.

Življenjska odločitev vas je odpeljala v Ljubljano na študij, ki ste ga želeli. Bogoslovje pomeni vzgojo za duhovniški poklic, študij na teološki fakulteti pa ni imel javnega statusa. Vas ni motilo? 

Trdna opora je bilo to, kar sem bil, kar mi je dala družina. Doma se nismo nikoli pogovarjali o politiki ne o nevernih. Veljalo je, da taki so, in mi smo, kar smo, in tako živimo. Nikoli pa ni bilo niti besedice o kakšnem zaničevanju, o sovraštvu do drugače mislečih pa sploh ne, tako tudi ne do veri nasprotne oblasti. Mi smo šli po svoji poti naprej. Tako je bilo tudi potem v Ljubljani. Nisem se zanimal za nasprotja okrog nas.

Nova maša. FOTO: Osebni arhiv

Zadostovala je izkušnja krščanske drže iz družine in osebno prepričanje, da ste na pravi poti do cilja?

Tako je, točno to. Kolegi, ki so bili iz drugih krajev Slovenije in nosili težja bremena iz vojnega in povojnega časa, so ta vprašanja doživljali bolj živo in prizadeto. Nekaj sem o teh dogodkih vedel, veliko pa šele zvedel med njimi, posebej o pobojih po vojni. O tem prej nisem vedel nič. Tudi med bogoslovci se nismo veliko pogovarjali o tem.

Duhovniško posvečenje, nova maša in vstop v pastoralno delo. Pester čas, vaši spomini nanj?

Nova maša je bila lepa, zelo preprosta, ker je bilo že mašniško posvečenje v Idriji. Posvečeni smo bili kar trije bogoslovci iz naše doline. Škof je odločil, da bo slovesnost v Idriji. Bilo nas je osem posvečenih, eden je bil starejši od nas, sedem pa iz našega letnika. Za Idrijo je bilo to nekaj izrednega. Nova cerkev je bila dograjena in posvečena le nekaj let prej, potem pa še posvetitev novih duhovnikov.

Nova maša je bila lepa, zelo preprosta, novomašno slavje pa je bilo bolj v krogu družine in župnije.

Novomašno slavje je bilo bolj v krogu družine in župnije. Naša družina tudi v ekonomskem smislu ni bila sposobna pripraviti večjega praznovanja. Povabili smo samo najbližje sorodnike. Stari starši so bili že pokojni, tako so bili povabljeni le strici in tete ter bratranci in sestrične. Poleg teh pa še nekaj ljudi iz Idrije, ki jih je bilo treba povabiti, okrog 70 gostov. Kosilo je bilo v župnišču. Vse so pripravili moji domači s pomočjo župljanov. Na vse dogajanje imam najlepše spomine. Preprosto in lepo. Kar me spremlja in radosti, je posebej spomin na novomašno albo, ki mi jo je v neskončnih urah izvezla mama ter kako sta mi sestri predali novomašni križ pred cerkvijo. Besedilo pri izročitvi se je nekje izgubilo, zapomnil sem si le besede: »... da bi ti križ nikoli ne bil pretežak.« Sestra, ki je živela v Ljubljani, je šla nekaj dni prej s skupino, ki jo je vodil kaplan župnije, kjer je stanovala, v kamniške hribe nabrat planinske rože, iz katerih je spletla venček okrog novomašnega križa. 

Še eno doživetje – zasluga strica, ki je bil duhovnik –, ki me spremlja vse življenje. Bil sem še otrok, osem let star, ko me je s skupino mladih vzel s seboj na Triglav. Že prej me je vodil na gorske vrhove in mi vlil v dušo svojo veliko ljubezen do gora. Razodel mi je pomen premagovanja strmine navkreber in občudovanje razgledov z vrhov daleč naokrog. Veličastvo stvarstva. Vse to je vtkal tudi v svojo pridigo pri moji novi maši. Težko najdem močnejši izraz za vse, kot to, kar pove beseda: »Lepo je bilo.«

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (11/2025).