Nam lahko na kratko predstavite teološke visoke šole v Rimu?

Po študiju sem se vrnil domov in ostal dve leti. Potem me je ljubljanski nadškof Šuštar prosil, da bi šel v slovenski papeški zavod Slovenik za podravnatelja. Moj drugi spremljevalec pri doktoratu, prof. dr. Janez Vodopivec, pa me je prosil, da bi postal njegov asistent. Predaval je na Urbaniani, to je papeška univerza, ki se posveča misijonskim nalogam Cerkve. Sprejel sem ta izziv in pristal na Urbaniani kot asistent in kasneje profesor. 

Med papeškimi univerzami je najbolj znana Gregoriana, ki slovi posebej po poglabljanju katoliškega nauka, dogmatike. Močan poudarek je tudi na sociologiji, Svetem pismu, moralki in duhovni teologiji, dominira pa vendarle dogmatika. Lateranska univerza je posebej povezana s samo rimsko škofijo. Dominikanska univerza Angelicum, imenovana po sv. Dominiku, goji posebej sholastiko, učenje Tomaža Akvinskega, angelskega učitelja. Frančiškanska univerza Antonianum izhaja iz karizme sv. Frančiška in prav tako tudi minoritska univerza Seraficum. Salezijanska univerza poglablja bogoslovne zglede Janeza Bosca in specializira pedagoške smeri. Univerza Santa Croce izhaja iz karizme Opus Dei. 

Med papeškimi univerzami je najbolj znana Gregoriana, ki slovi posebej po poglabljanju katoliškega nauka.

Potem je cela vrsta inštitutov raznih smeri: Alfonzijanum za moralno teologijo; Biblicum, ki je s svojim jeruzalemskim delom najvišja akademska ustanova na svetu za Sveto pismo; Claretianum za študij duhovne teologije, Anselmianum za študij liturgike. Lahko bi rekli, da ima vsaka močna redovniška skupnost v Rimu svoje izobraževalno središče. Vse te različne usmeritve dajejo tako široke študijske programe, da je Rim resnično središče bogoslovnih znanosti. Študent tu lahko najde vse, kar mu najbolj odgovarja.

V Rim ste bili poslani za vicerektorja zavoda Slovenik. Kaj je in čemu služi? 

Želja po slovenski cerkveni izobraževalni ustanovi v Rimu je že precej stara. Ko je uspelo Hrvatom postaviti zavod sv. Hieronima, so se poživile podobne zamisli v Cerkvi na Slovenskem. Med drugo svetovno vojno je bila sprejeta v Rim na študij tudi skupina mariborskih bogoslovcev. Ko so postali duhovniki, so nekateri od njih ostali, ker so dobili službe na različnih papeških ustanovah, nekateri tudi na papeški univerzi Urbaniana in v tamkajšnjem misijonskem bogoslovju Propaganda fide. Prav ti so pomagali dr. Janezu Vodopivcu, ki se je ob koncu vojne skupaj z bogoslovci in teološkimi profesorji umaknil iz Ljubljane, kjer je kot profesor že predaval na teološki fakulteti, da je prišel na Urbaniano. 

Med slovenskimi duhovniki v Rimu se je vedno bolj uveljavljala želja, kako bi ustanovili slovenski zavod, kjer bi študirali slovenski duhovniki, ki so dotlej gostovali po različnih zavodih in iskali prostor za bivanje. Največ jih je bilo v Germaniku, ki je imel zaradi nekdanje skupne države nekaj štipendij tudi za Slovence. Tako je sredi petdesetih let dozorela ideja, da bi Slovenija prišla do svojega zavoda. Prva zamisel se je naslonila na Slovenski dom, ki je služil po vojni beguncem in ljudem, ki so zapuščali domovino zaradi režima. Potreba po karitativnem delu je v tistem času že precej pojenjala. Nekaj študentov iz Argentine pa tudi že iz domovine je našlo zatočišče v tej hiši. Kmalu se je pokazalo, da ta hiša na bo mogla postati v celoti dom za študente, in začelo se je iskanje primerne lokacije za novogradnjo. 

Vedno bolj se je uveljavljala želja, kako bi ustanovili slovenski zavod v Rimu, kjer bi študirali slovenski duhovniki.

Jezuit pater Prešeren, ki je študiral v Rimu in ostal tam, je bil voditelj takrat že dobro organizirane slovenske skupnosti. Ob njem so se dr. Maksimilijan Jezernik in nekateri drugi lotili tega dela. Za zamisel se je ogrel ljubljanski škof Pogačnik in škof Držečnik v Mariboru, ki sta poslala prošnjo na Sveti sedež. Tam so zadevo zelo hitro rešili in 22. novembra 1960 odobrili ustanovitev zavoda Slovenik. V šestdesetih letih je bil po smrti p. Prešerna za rektorja imenovan Maksimilijan Jezernik, ki je ob pomoči slovenske rimske skupnosti takoj začel zbirati sredstva. Našli so lokacijo in leta 1965 so prišli v Rim vsi škofje in blagoslovili temeljni kamen. 

Za novogradnjo so bile težave prevelike in so začeli iskati primerno hišo, ki bi jo preuredili za študente in romarski dom. Jošt Martelanc, ki je prišel na študij iz Argentine, je odkril hišo naprodaj, in so jo kupili. Prenova je bila izvedena v treh stopnjah in je polagoma nudila vse večjo služnost namenom in poslanstvu. G. Jezernik je pogosto poudarjal, da ima s Slovenikom naš mali narod v Rimu enakovreden glas kot veliki narodi. Rim je tak kraj, kjer je lahko vsak doma. Primerjal je pomen Slovenika z misijonsko univerzo, kjer se srečujejo študenti iz vsega sveta, da si pridobijo teološko znanje. Poudarjal je pravico našega naroda, da tako ustanovo ima, in jo zmore tudi postaviti.

Treba ga je bilo urediti za študente in romarje?

Vse delo je lepo steklo, tako prenova hiše za domovanje študentov in tudi romarski dom. Živahno je bilo. Številk ne navajam na pamet. Kdor bo želel, bo našel podatke v zborniku, ki je izšel ob 50-letnici Slovenika. Študentov je bilo na začetku res veliko, ker je na Teološki fakulteti v Ljubljani primanjkovalo profesorjev. Tako je bilo v hiši v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja okrog deset študentov. Toliko sob je bilo tudi načrtovanih in so bile zasedene. Pri tem smo vztrajali v osemdesetih in devetdesetih letih. Proti koncu se je število zmanjšalo na šest do osem. Natančnih številk, koliko je bilo doktoratov ali magisterijev, pa nimam v spominu. Bili so nekateri, ki tudi niso končali študija. Če je ordinarij nekoga potreboval doma, preden je zaključil izobraževanje, se je pač vrnil domov. Veliko študentov je po zaključku študija našlo delo na Teološki fakulteti, postali so predavatelji.

Veliko študentov je po zaključku študija našlo delo na Teološki fakulteti, postali so predavatelji.

Kakšen pomen ima Slovenik za naš narod?

Vsi tisti, ki so načrtovali Zavod in ga tudi postavili, dobivajo z razvojem in usmerjanjem papeškega zavoda na mednarodno raven potrditev, kako pomemben je Slovenik za slovensko Cerkev in naš narod. Ustanova je edinstven slovenski otok v Rimu v cerkveni upravi, ki dosega mednarodno javnost. Obenem pa je domače zatočišče romarjem iz Slovenije. To je pomen vizije ustanoviteljev, da smo uspeli priti do papeške ustanove leta 1973 na presenečenje vseh vatikanskih poznavalcev. Papeški zavod je vsekakor velika vrednota za slovensko Cerkev in naš narod.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (12/2025).