Še zelo živa mi je izkušnja, ko človek zapusti domače loge in odide na kak drugi konec, čeprav domače dežele. In ker bi želel ohraniti vezi s krajem, ki mu dajo ljudje neizbrisen pečat in ker so postali bistven del mojega življenja, se vedno obračam k Bogu z zavestjo: On je naša večna vez, ki nas povezuje, ne glede na kraj, čas in okoliščine. Doživljam, da smo preko molitve in oltarnega občestva z Vašimi duhovniki tudi mi povezani v Jezusu: v našem jeziku, pesmi, kulturi, gostoljubju, praznovanju ...

Boj je naša večna vez, ki nas povezuje, ne glede na kraj, čas in okoliščine.

V tem letu nas je doma in vse razkropljene Slovence po svetu spremljala ista spodbuda že pokojnega papeža Frančiška, da bi ozavestili, da smo romarji upanja. Po letu spodbud o krščanskem upanju, morda romanj, obhajanj zakramentov, se zdi, da bi človek moral že zbirati sadove upanja. Toda adventni čas nam je čudovit opomin, da je tudi za naše upanje ključna drža pričakovanje, čakanje. Adventni čas, je tako lahko priložnost za naše notranje okušanje tega, kar sem v tem letu doživel in kaj se v tem dotika upanja, ki ne razočara (prim. Rim 5,5).

Apostol Pavel v Rim 5,2 pravi, da je upanje, ki nas ne bo osramotilo, upanje na Božjo slavo. Naše upanje in adventno pričakovanje se zato v tem adventnem času ne iztekajo samo v spomin Jezusa, ki je pred 2000 leti prišel v zemeljskih pogojih kot Bog in človek. Od Njegove zadnje Velike noči je naš advent pričakovanje Jezusa v Božji slavi, v katero tudi nas že sedaj ogrinja. Naše upanje je tako hranjeno z Njegovo besedo, Njegovo bližino v obhajanju zakramentov in v občestvu bratov in sester, ki smo postali za večno Njegovo telo, Cerkev.

Upanje, ki nas ne bo osramotilo, je upanje na Božjo slavo.

Včasih so obljube Božje slave, večne sreče, skoraj na dosegu rok, posebej kadar doživljamo prijetne dogodke, izpolnjujoče odnose med ljudmi in Bogom. So pa trenutki, včasih za našo sodbo skoraj predolgi, ko je naše pričakovanje zaznamovano s stiskami. Čakati, potrpeti, iskati Jezusovo luč v stiski je zato tisti težavnejši advent, ki je slej ko prej zelo resničen za vsakega. Apostol Pavel nas zato bodri, da bi v stiskah zmogli vztrajati; ta namreč rodi preizkušenost, to pa upanje. Imeti ob sebi brata, sestro, ki v takšnih situacijah pomaga nositi breme potrpežljivosti je neizmeren Božji dar; stori, da upanje v Božjo slavo v nas ne ugasne.

Dragi rojaki! Ob adventnem času, ki je pred nami, Vam želim trdno upanje, ki izvira od Boga. Mi in svet okoli nas potrebuje tega upanja, ker v sebi skriva izpolnitev Jezusovih obljub za ves svet. Naj nam bo adventni čas ljubeča Jezusova motivacija za prave odločitve, besede, dejanja, ob katerih bo »Naša luč« svetila, da bo svet okoli nas slavil našega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).

Nad vse Vas kličem Božjega blagoslova in Vas prisrčno pozdravljam!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (12/2025).