Zdi se, kot da se vaše pravo življenje vedno začenja zunaj službenega časa. Pravi vtis? 

Če prav pomislim, sem skoraj vse življenje vozila po dveh tirih: eno je bilo poklicno delo, ki mi je krajšalo dneve in na drugi strani kultura, ki mi je izpolnjevala večere in konce tedna. Morda pri vsem udejstvovanju ne znam črkovati besede dolgčas!

Glasba je bila del vašega življenja tudi v novi domovini. Pri nas zbor Gallus poznamo predvsem po ploščah, vi pa ste v njem prepevali. Kako gledate nazaj na njegovo delovanje? 

Z zborom Gallus sem praktično odraščala. Stric France ga je ustanovil leta 1960 kot centralni zbor koroških Slovencev v Celovcu in pevci in pevke so prihajali na vaje enkrat tedensko iz vseh treh dolin: Roža. Podjune in Zilje. Nekateri so prevozili tudi več kot 100 km v eno smer in na svoje stroške. France Cigan je v poročilu pevovodje na občnem zboru leta 1969 med drugim zapisal: Pevce Gallusovega zbora krasijo najvidnejše, najlepše lastnosti, to je junaški idealizem, s katerim žrtvujejo svoj prosti čas in tudi del svojega zaslužka, da lahko sodelujejo v zboru in posredujejo z nastopi te vrednote tudi naprej. /…/ Zamejski Slovenci (torej tudi Gallus) rabimo, nujno rabimo stikov z matičnim narodom. Samo kot veja, če hoče zeleneti, mora živeti iz debla, sicer se posuši. In mi hočemo živeti! Mi – razumite, kakor hočete, mi kot Gallusovi pevci in kot narodna manjšina na Koroškem. Tak je bil in ostal Gallus vsa leta, ki sem jih prepela z njim doma in po svetu.

Množica je pozdravila pevke in pevce Gallusa ob prihodu v Cleveland, 1974. FOTO: osebni arhiv

Dejavni ste pri Katoliški akciji, ki na Koroškem nima takega prizvoka kot v Sloveniji … 

Prizvok Katoliške akcije (KA) v Sloveniji je gotovo »dediščina« predvojne KA, ki je bila zelo strogo organizirana, včasih sem imela ob pripovedovanju tedanjih članov občutek kar neke »militantnosti«. Tako je bila odločitev za sodelovanje pri slovenskem delu KA, ki deluje v sklopu avstrijske Katoliške akcije, kar nekaj časa postavljena na »stranski tir«, a zdaj že dobri dve desetletji kot prostovoljka delujem pri KA.

Danes vas srečujemo kot »operativko« pri novoletnih srečanjih v Tinjah … 

Na novoletnih srečanjih sem bila že pred delovanjem v KA in ker prirejamo novoletna srečanja skupno tinjska Sodaliteta in Katoliška akcija, so priprave na srečanje tudi moja »domena«. Ob delu, ki jih zahtevajo priprave za srečanje, se vsako leto veselim srečanj z udeleženci, ki prihajajo iz Slovenije, Koroške in Trsta. Sodobna tehnika pa nam omogoča, da se nam lahko pridružijo Slovenci iz vseh koncev sveta.

Že vrsto let pomagate pripraviti tudi tradicionalno letno romanje v Vetrinj. Sam sem Vetrinj na mestu samem spoznaval z dr. Francetom Vrbincem, tako da se mi zdite kot nekakšna njegova neformalna naslednica … Z njim ste tudi prijateljevali. Kako se ga spominjate? 

Nanj imam res lepe spomine. Bil je izjemen človek in predan prijatelj, ki je s svojo ljubeznijo do jezika, kulture in duhovnih vrednot puščal močan vtis. Najino prijateljstvo je bilo tesno in pristno, zaznamovano z iskrenostjo in sodelovanjem. Skupaj sva pripravljala različne publikacije in sodelovala na kulturnih dogodkih, kjer sva delila ljubezen do slovenske pesmi in jezika. Njegova predanost in svetovljanska širina sta me navdihovali in mu bom za to večno hvaležna.

Njegova predanost in svetovljanska širina sta me navdihovali in mu bom za to večno hvaležna.

Pri Rafaelovi družbi smo vas že večkrat prosili za vodenje po kakem delu Koroške. Ali tudi sicer opravljate tovrstno delo? 

Po zaslugi strica Franceta sem prepešačila Koroško po dolgem in počez, saj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo ravno dobrih zvez z vlakom ali avtobusom. Da včasih spremljam skupine, drži, Koroško in njene ljudi poznam. Kulturno zgodovino prejšnjega stoletja sem spoznavala ob nastajanju monografij pomembnih koroških kulturnih in političnih osebnosti in to z veseljem posredujem naprej. Prav gotovo pa nisem vodička in tudi ne želim biti.

Kakšni so slovenski romarji, turisti? 

Težko je opredeljevati skupine, ker so zelo različne. Prihajajo pravi romarji, ki vedo, kam so namenjeni in zakaj prihajajo: recimo h Gospe Sveti, ki je najstarejša slovenska romarska cerkev. Nisem pa bila presenečena, ko me je nekoč eden od turistov, ta gotovo ni bil romar, hotel prepričati, da govorim bedarije, ker sem rekla, da je Gosposvetsko polje zibelka slovenstva …

S sestro in prijatelji na Višarjah 2022. FOTO: osebni arhiv

Pravzaprav sem vas spoznal nekoč davno na romanju treh Slovenij in od takrat vas vedno srečujem na to prvo nedeljo v avgustu. Pa končajva pod plaščem višarske Gospe: kaj vam pomenijo Svete Višarje, kaj romanje treh Slovenij? 

Tudi Višarje so povezane s stricem Francetom, ki je bil ravnatelj dijaškega doma celovške Mohorjeve v Haimlingerju. Takrat dijaki niso hodili vsak konec tedna domov, zato so bile nedelje namenjene izletom in romanjem. Če sem bila pri stricu v Celovcu, sem se tem »podvigom« vedno pridružila. Tako smo velikokrat pešačili h Gospe Sveti in na Križno goro pri Celovcu z zanimivimi kapelicami križevega pota. Daljše romanje je bilo seveda na Višarje, z vlakom do Trbiža, nato pa pot pod noge in na Višarje. Po preselitvi v Celovec se nas je našlo nekaj zanesenjakov, ki smo v poletnih mesecih večkrat romali k višarski Mariji. Pri mojem sodelovanju na KKZ sem spoznala zgodovino Slovenske krščansko socialne zveze za Koroško in tako naletela na ime Lamberta Ehrlich in že sem bila pri njegovem višarskem slovenstvu. Jasno je bilo, da smo vsa leta prihajali na romanje treh Slovenij in še bomo, če Bog da. Vedno znova so to prijetna srečanja z znanci in prijatelji, širimo si obzorja in poglabljamo naš odnos do vere, narodnosti in slovenstva!

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (02/2025).