Kaj je vodilo k temu, da je razstava Maksima Gasparija nastala ravno v Slovenskem etnološkem muzeju, čeprav bi jo morda prej pričakovali v Narodni galeriji? Umetnik je sebe označeval za slikarja narodopisne stroke, z njegovim delom pa so se intenzivno ukvarjali tudi etnologi. Med njimi so ga nekateri prepoznavali kot verodostojnega dokumentarista, medtem ko so drugi menili, da gre pri njegovih upodobitvah za tipizacijo. Tipizacija v slikarstvu pomaga umetniku vzpostaviti vizualni jezik, ki je prepoznaven in povezan z določenimi kulturnimi ali estetskimi pomeni, kot so šege, navade, prazniki itd.

Na njegovih upodobitvah se zgodovina prepleta s tihim šepetom preteklosti in osebnimi trenutki Gasparijevega življenja.

Hkrati pa je Gasparijeva izbira motivov nedvomno povezana z njegovim delom, saj je bil kot restavrator in risar 20 let zaposlen v Etnografskem muzeju, kar mu je omogočalo neposredni stik z muzejskimi etnografskimi zbirkami. Slikar je tako imel možnost črpanja vsebin iz slovenske etnografske dediščine, pri čemer so izpostavljeni motivi pripadnostnih kostumov, svatb, Božička, celo dedka Mraza in čebelarstva ter bogastva razglednic. Na razstavi je poudarjeno zorenje umetnikovega prepoznavnega izraza v različnih življenjskih obdobjih, dialog med muzejskimi predmeti in risbami ter druge motivne skupine, ki odslikavajo sestavine načina življenja Slovencev.

Razstava Ustvarjene podobe naroda je razdeljena na štiri tematske prostore – belo-modrega, rdečega, zlatega in srebrnega, v katerih so predstavljeni umetnikovi življenjski mejniki, dialog med muzejskimi predmeti in njegovimi risbami, slike z motiviko mitoloških korenin naroda in simbolov slovenstva. Sledijo leto, letni časi in prazniki, čebelarski motivi, ples in glasba ter motivi z obrobja družbe. Razstavno pripoved zaokrožajo predmeti vizualne množične kulture z Gasparijevo motiviko in bogastvo razglednic, ki jih je ustvaril.

Gaspari ni sledil sodobnim slikarskim tendencam, saj je bil v tistem času vedno nekakšen konservativen slikar s svojo romantično pripovedjo.

Ob vsem načeloma pozitivnem vtisu Gasparijevih del pa je treba izpostaviti še drugo plat medalje, ki je morda manj znana. Odnos likovnih kritikov do njegovega ustvarjanja je bil pogosto dokaj zadržan. Gaspari namreč ni sledil sodobnim slikarskim tendencam, saj je bil v tistem času vedno nekakšen »obstranec« oziroma konservativen slikar s svojo romantično pripovedjo. Ob tem je prisoten kanček grenkobe, saj Gaspari ni prepričal umetnostnozgodovinske stroke, hkrati pa ga etnologi zaradi že omenjenih razlogov niso povsem sprejeli za »svojega«. Četudi je Maksim Gaspari ustvarjal v obdobju secesije, si je izoblikoval povsem lasten slog, ki je bil v tistem času opazen kot »drugačen«. S tem je ustvaril simbolno vlogo slovenskega naroda, ki pa je vendarle bil s strani naroda sprejet.

O Gasparijevem restavratorskem delu in risarstvu je znano zelo malo, prav tako tudi o njegovi zaposlitvi v Etnografskem muzeju. Ves ta čas je bil v stiku z muzejskim gradivom in predmeti, kar je močno vplivalo na motiviko njegovih del. Večina slik, ki so na ogled na tej razstavi, je v zasebni lasti. Družinam, ki so slike posodile za razstavo, je v resničen ponos, da imajo doma na steni vsaj eno Gasparijevo sliko. Še posebej to velja za družine iz zamejstva, saj jim slike predstavljajo simbol slovenstva in v njih prepoznavajo dragoceno simbolno vrednost.

Ob Gasparijevih slikarskih motivih se pogosto sprašujemo, kaj je pravzaprav tisto, kar nas še vedno pritegne kljub številnim novim tokovom v umetnosti. Njegov slog je všečen, prijazen, romantičen; prikazuje podobe starega, preživelega sveta, ki v nas vzbuja nostalgijo po nekih lepših časih.

Družinam, ki so slike posodile za razstavo, je v resničen ponos, da imajo doma na steni vsaj eno Gasparijevo sliko.

 K svojemu delu je študijsko pristopal, zbiral motive, odhajal na teren, jih dokumentiral in konstruiral v podobo v svojem značilnem likovnem slogu in to je tudi njegov glavni domet. S tem se je očitno usidral v srca Slovencev in ti so ga sprejeli kot svojega, pod značilno reprezentativno podobo kulture večinskega prebivalstva.

Na Gasparijevih motivih vsaka stena, vsak predmet nosi sledi dotikov prednikov, njega samega in zgodb, ki jih pripovedujejo družinske roke in srca. Ne gre zgolj za zgodovino, temveč za družinske spomine, ki živijo in dihajo v vsakem kotu. Upodobljeni prazniki nosijo s seboj nevidne niti čustev in spominov, ob naši prisotnosti pa še posebej zaživijo v vsem svojem vzdušju.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (02/2025).