Ko je v devetem mesecu nosečnosti Katarini Nzobandora umrl sin Žan, se je življenje obrnilo na glavo: »Zame je bilo to zelo kruto, dolgotrajno in težko žalovanje. Od takrat življenje veliko bolj cenim v zavedanju minljivosti.« Začela je živeti še bolj korenito, kot da je vsak dan zadnji: »Če bi imela samo še ta dan, kako bi ga preživela?« Žan pa je zanjo navdih, da lahko vidi vsakega človeka kot enkratnega in vrednega, da mu da svoje mesto.

Božji dotiki spremljajo delovanje Zavoda ŽIV!M na otipljiv način. Ko je bilo treba hišo pred blagoslovom počistiti, delavci pa so do konca delali, so razmišljali, kako bodo vse pravočasno uredili, vse pa je presenetil nepričakovan klic, da lahko pridejo prostovoljke, če kar koli potrebujejo. »Ostajam brez besed, ker vidim, kako je Bog z nami in nam prihaja naproti v tem, kar je naša stiska, tudi če je na videz majhna.«

Po desetih letih ostaja hvaležnost za vse, pogled pa je usmerjen tudi naprej: »Naša želja je postati center,...