Dragi prijatelji, dragi romarji, zbrali smo se ob kraju, ki je pred osemdesetimi leti postal slovenska kalvarija. Kraj, kjer se je zlo udejanjilo zunaj vsake človeške predstave o zlu. Tu je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška, »kot ga oko še ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9).  Koliko je bilo teh, ki so jih zvezanih rok odpeljali na bližnja in bolj oddaljena morišča, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Storilci so se potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled; na mrtve so nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamiti zasuli jame in nanje zasadili smreke. Tisti, ki so zaukazali ta strahoten zločin, ki je rodil prek sedemsto morišč, so zapovedali molk.

Tu, v tej zapovedi molka, so se našli rabelj in žrtve – tiste, ki so preživele. Ne rabelj ne žrtve niso smele spregovoriti. Prižgana svečka v bližini krajev nedoumljivega zločina je pomenila nedopusten zločin zoper zapovedan molk. Kakšno moro so nosili v sebi tisti, ki so dan za dnem pred brezni ali...