Pretresljivo in zelo poučno zgodbo o mučeništvu antiohijskega mučenca Nikeforja iz časa preganjanj pod rimskim cesarjem Valerijanom - v letih 259 in 260 - nam je ohranil sveti Frančišek Saleški. V svojem delu Teotim ali razprava o ljubezni do Boga na dramatičen način opiše zlo sovraštva na eni in moč ljubezni na drugi strani. Takole pravi:

»V času cesarjev Valerijana in Gala sta živela v Antiohiji duhovnik, po imenu Sapricij, in posveten mož, po imenu Nikefor. Vezalo ju je tesno in dolgotrajno prijateljstvo, tako da so ju imeli za brata. Potem pa se je zgodilo, da se je, iz ne vem kakšnega razloga, to prijateljstvo skrhalo in, kot je navada, mu je sledilo še bolj vroče sovraštvo. To sovraštvo je vladalo med njima precej časa. Končno je Nikefor priznal svojo krivdo in se trikrat poskusil spraviti s Sapricijem … Toda Sapricij se ni dal ganiti njegovim prošnjam in je vsakokrat zavrnil spravo enako oholo, kot je Nikefor ponižno prosil zanjo … Tedaj je nastalo hudo preganjanje kristjanov. Med drugimi so prijeli tudi Sapricija. Ta je s čudovito vztrajnostjo pretrpel na tisoče muk zaradi izpovedovanja vere … Antiohijski oblastnik ga je obsodil na smrt. Privedli so ga iz ječe pred ljudi in ga peljali na kraj, kjer naj bi prejel slavno mučeniško krono. Ko je Nikefor za to zvedel, je takoj pohitel in padel pred Sapricija. Na glas je zaklical: ‘O Kristusov mučenec, odpusti mi, da sem te razžalil!’ Sapricij se za to ni zmenil, Nikefor pa ga je prehitel po neki drugi poti in ga znova enako ponižno prosil, naj mu oprosti: ‘Oprosti, Kristusov mučenec, žalitev, ki sem ti jo prizadel, saj sem človek, ki se lahko zmoti. Zdaj ti Gospod daje krono, ker ga nisi zatajil, ampak si vero v njegovo sveto ime izpovedal pred mnogimi pričami.’ Sapricij pa je ostal enako ohol, ni mu privoščil nobene besede. Krvniki so se čudili Nikeforovi vztrajnosti: ‘Takšnega norca pa še nismo videli; ta človek bo zdaj zdaj umrl, kaj ti je treba njegovega odpuščanja?’ Nikefor je odvrnil, da oni pač ne vedo, kaj prosi Kristusovega pričevalca, Bog pa to ve.

Ko je Sapricij dospel na kraj izvršitve smrtne obsodbe, se je Nikefor znova vrgel pred njim na tla: ‘Ponižno te prosim, o Kristusov mučenec, da mi milostno odpustiš, kajti pisano je: Prosite in boste dobili.’ Pa tudi te besede niso zmogle ganiti hudobnega in upornega srca nesrečnega Sapricija; ker je trmasto zavračal dejanje usmiljenja svojemu bližnjemu, mu je pravična božja sodba odvzela slavno palmo mučeništva. Ko so mu rablji ukazali, naj poklekne, da ga bodo mogli obglaviti, je začel izgubljati pogum in se jim vdajati; končno se je obžalovanja vredno in sramotno podvrgel: ‘ Lepo prosim, ne obglavljajte me; storil bom, kar zahtevajo oblastniki, daroval bom bogovom.’ Ko je to slišal ubogi Nikefor, je zaklical s solzami v očeh: ‘Ah, dragi brat, nikar, prosim te, nikar ne prelomi zapovedi in ne zataji Jezusa Kristusa. Milo te prosim, ne zapusti ga in ne zapravi nebeške krone, ki si jo pridobil s tolikimi napori in mukami.’… Ko je ponižni in mili Nikefor, ki je videl, da je zaradi odpadništva trdega Sapricija ostala mučeniška krona na razpolago, imel izvrsten in izreden navdih.

Da bi dobil to krono, je pogumno stopil naprej in dejal biričem in rabljem: ‘Prijatelji, kristjan sem, prav zares, in verujem v Jezusa Kristusa, ki ga je ta zatajil; prosim vas, postavite me na njegovo mesto in me obglavite.’ Biriči so se silno zavzeli in so sporočili novico oblastniku, ki je ukazal dati svobodo Sapriciju, Nikeforja pa usmrtiti.«

Sveti Nikefor, laik, mučenec, goduje 9. februarja