Kot sem omenila, mi šport ni ravno pri srcu. Vendar sem spoznala, da ga moram vključiti v svoj vsakdan, če želim biti dejavna tudi na drugih področjih. Spominjam se, kako me je mož spodbujal z besedami: »Kot vsak dan ješ in moliš, je tudi gibanje Božja volja.« In tako sem sprejela šport.

Da ne bo pomote: nisem postala nobena zagrizena športnica, le gibanje je postalo del moje rutine. Posebej dragocena je možnost obiskovanje varne vadbe v okviru Centra za krepitev zdravja, saj na teh telovadbah utrjujemo različne mišice v telesu. Zame to ne predstavlja nekega luksuza, ki si ga privoščim, ampak nujno okrepitev telesa, da dobim moči za opravljanje vsega, kar mi življenje prinese na pot.

Drugi vidik pa je hoja v hribe. Čeprav je vedno potrebna odločitev, da se odpravim v naravo, je obenem vedno znova to tudi priložnost, da se v tem hitrem vrtincu življenja z mislimi tudi ustavim. Velikokrat molim ali pa pustim mislim, da same najdejo pot do srca. Zgodi se, da mi ravno med hitro hojo v hrib...