Mesto Svetega Duha v življenju Cerkve

Sveti Duh je v srcu življenja Cerkve. Duh je že v stari zavezi govoril prerokom, da bi razsvetljeval, poučeval, vo­dil in kazal smer politične, družbene in verske zgodovine izraelskega naroda. Bil je nad Mojzesom: »Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim. Nato je vzel od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati« (4 Mz 11,25).

Na Zahodu je Sveti Duh ostal vé­liki Neznanec.

Veliko se je govorilo, da je Sveti Duh ostal na Zahodu vé­liki Neznanec, ki mu gre seveda isto češčenje in ista slava z Očetom in Sinom, kakor je v veroizpovedi. Vendar se o njem malo govori. Brez dvoma zato, ker je Tisti, ki v Tro­jici izhaja na način ljubezni in ne umevanja, in ker tega, kar izhaja iz ljubezni, ni tako lahko izreči z besedami in pojmovanji kakor to, kar prihaja iz razuma. Sin se je učlo­večil, prišel je prebivat med nas, govoril nam je, videli smo ga in se ga dotaknili. Sveti Duh pa je bil Cerkvi obljubljen kot ogenj, dih, kot njena nevidna in nedosegljiva duša. On sam je veliki molčečnež: ne govori v svojem imenu. Sveto pismo potrjuje, da Oče in Sin govorita drug drugemu. Jezus je sam Beseda, Božja beseda. Razodeva Očeta, čigar pos­lanstvo je poslanstvo, da govori, uči in razodeva. Duh pa ohranja tihoto. »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam ozna­njal« (Jn 16, 3–14).

Stalen očitek vzhodne Cerkve Cerkvi na Zahodu, da pušča Svetega Duha v senci, je vsekakor prispeval k za­četku teološkega zaleta v času drugega vatikanskega kon­cila. Presenetljivo je, ko ugotovimo, da je šla vzporedno z več prostora tretji Božji osebi Svete Trojice tudi poglobi­tev razmišljanja o skrivnosti Cerkve, ki je ena poglavitnih vsebin zadnjega koncila. Pravzaprav Sveti Duh zlasti v tej skrivnosti postaja nekoliko očitnejši in dojemljivejši: zato ker ostvarja in uresničuje v in po Cerkvi, spoznavamo, kdo je. Dar Svetega Duha je v letih po koncilu spet postal vse­bina živega krščanskega izkustva, ko so vzcvetela številna duhovna gibanja, ki jim z eno besedo pravimo »karizma­tična prenova«.

Duša Cerkve

Sveti Duh tudi pomnožuje vse darove v Cerkvi. Posve­čuje jo. Je njena duša in srce, duša naše duše. Brez njega smo brez moči, brez vsakega življenja, brez kakršne koli vezi s Troedinim Bogom. Jezus nam zato pravi: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jn 16,7).

Sveti Duh pomnožuje vse darove v Cerkvi.

Svetega Duha veliko kličemo med obhajanjem evharisti­je, naj posveti Božje ljudstvo in vse stvari ter izvrši tran­ssubstanciacijo [prebistvenje], se pravi prehod podstati kruha in vina v podstat Kristusovega telesa in krvi: to je epikleza [klicanje Svetega Duha], tako ali drugače navzoča v vseh evharističnih li­turgijah.

Njegovo delovanje je prevladujoče pri obhajanju vseh zakramentov. On napravlja rodovitne vode krsta, da bi bili novokrščenci očiščeni vsakega greha in se potopili v božansko življenje. Vernik po Svetem Duhu postane Božji otrok in brat Jezusa Kristusa. On je, ki po polaganju rok in maziljenju s sveto krizmo med birmovanjem obleče kristjana z Božjo močjo in stori, da ta postane blago dišeč vonj Kristusa na vsakem kraju (Flp 4,18). On je, ki kliče k ozdravitvi bolnikov. Tudi je Sveti Duh, ki posvečuje vez za­koncev pri njihovi poroki ter jih ohranja v medsebojni lju­bezni in zvestobi. On posvečuje škofe in duhovnike, da bi bili deležni Kristusovega duhovništva. Po maziljenju s sve­to krizmo jih upodobi po Kristusu. Tako postanejo Kristus, se pravi »maziljenec«.

Delovanje Svetega Duha je prevladujoče pri obhajanju vseh zakramentov.

Za trenutek bi se rad ustavil pri čudovitem delovanju Svetega Duha v zakramentu sprave. Ko človek prosi du­hovnika za odpuščanje grehov, sam Bog Oče zaradi smrti in vstajenja svojega Sina svobodno in radodarno nakloni skesanemu grešniku odpuščanje. In kako bo to storil, če ne tako, da pošlje svojega Svetega Duha nad tistega člove­ka? Kakor sonce razžene nočne temine, tako Sveti Duh s svojo navzočnostjo razblini v nas motnost greha ter nam posreduje veselje in moč, da ljubi, kakor ljubi Bog. 

Liturgi­ja pozna izjemne, sijajne in presenetljive obrazce. Molitev nad darovi na soboto sedmega velikonočnega tedna je ču­dovita: »Nebeški Oče, naj Sveti Duh pripravi naša srca, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti, saj je on odpušča­nje vseh grehov. Po Kristusu našem Gospodu.« Označitev Svetega Duha kot »odpuščanje grehov« navdihuje Psalm 51,11–13, pa tudi kar opisuje prerok Ezekiel: oživlja, kar je bilo mrtvo, oživlja kosti, ki so bile povsem posušene (Ezk 37,1–14). Sveti Duh je počelo radikalne notranje prenove, ko prinaša svoj dih tja, kjer je bil brezup, da se povrne k življenju.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Communio (1/2026).