Zapri
Iskanje

Nova knjiga papeža Frančiška: »Proti vojni. Pogum za izgradnjo miru«

Za vas piše:
M.M.Š.
Objava: 14. 04. 2022 / 08:51
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 14.04.2022 / 09:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nova knjiga papeža Frančiška: »Proti vojni. Pogum za izgradnjo miru«

Nova knjiga papeža Frančiška: »Proti vojni. Pogum za izgradnjo miru«
Po papeževih besedah je napad na Ukrajino »nedopustno barbarstvo«. FOTO: Vatican Media
V Italiji danes izide nova knjiga papeža Frančiška z naslovom »Proti vojni. Pogum za izgradnjo miru«. Po besedah založnika je besedilo na 192 straneh namenjeno »dialogu kot politični umetnosti« in »obrtniški izgradnji miru«.

Del uvoda v knjigo je včeraj objavil italijanski časnik Corriere della Sera, sveti oče pa se v njem spominja svojega potovanja v Irak marca 2021: »Takrat si nisem predstavljal, da bo leto dni pozneje oboroženi spor izbruhnil v Evropi.«

Po papeževih besedah je napad na Ukrajino »nedopustno barbarstvo«. Pozivi h koncu vojne in obsodba uporabe orožja povzemajo njegove pozive v zadnjih nekaj tednih: »Potrebujemo dialog, pogajanja, poslušanje, diplomatsko spretnost in ustvarjalnost ter daljnovidno politiko, ki je sposobna zgraditi nov sistem sobivanja.«

Knjiga z naslovom »Contro la guerra. Il coraggio di costruire la pace« danes izide pri založbah Solferino in Libreria Editrice Vaticana, papeževe besede pa povzemamo po Radiu Vatikan.

Papež Frančišek: Vojna je bogokletje, nehajmo jo hraniti!

Pred letom dni sem se na svojem romanju v izmučeni Irak lahko od blizu spoznal katastrofo, ki jo povzročijo vojna, bratomorno nasilje in terorizem. Videl sem ruševine hiš in rane src, pa tudi semena upanja za preporod. Takrat si nisem predstavljal, da bo leto dni pozneje oboroženi spopad izbruhnil v Evropi. Od samega začetka svoje službe rimskega škofa sem govoril o tretji svetovni vojni, češ da jo že doživljamo, čeprav je še v koščkih. Ti koščki so postajali vedno večji, ko so se zraščali med seboj … V tem trenutku se v svetu dogaja veliko vojn, ki povzročajo neizmerne bolečine, nedolžne žrtve, zlasti med otroki. Vojne, ki povzročajo beg milijonov ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svojo zemljo, svoje domove, svoja porušena mesta, da si rešijo življenje. Veliko je pozabljenih vojn, ki se od časa do časa pojavijo pred našimi nepozornimi očmi.

Te vojne so se nam zdele »oddaljene«. Dokler sedaj skoraj nenadoma ni izbruhnila vojna blizu nas. Ukrajina je bila napadena. V spopadu je žal prizadetih veliko nedolžnih civilistov, veliko žensk, veliko otrok, veliko starejših, ki so prisiljeni živeti v zatočiščih, izkopanih v zemljino telo, da bi pobegnili pred bombami, z družinami, ki se ločujejo, ker možje, očetje, dedje ostajajo, da se borijo, medtem ko žene, matere in babice iščejo zatočišče po dolgih potovanjih upanja in prečkajo mejo v iskanju gostoljubja v drugih državah, ki jih z veličino srca sprejemajo.

Vojna ni rešitev, vojna je norost, vojna je pošast, vojna je rak, ki se hrani s tem, da žre vse!

Pred grozljivimi podobami, ki jih vidimo vsak dan, pred krikom otrok in žensk, ne moremo drugače, kot da zakričimo: »Ustavite se!« Vojna ni rešitev, vojna je norost, vojna je pošast, vojna je rak, ki se hrani s tem, da žre vse! Še več, vojna je bogokletje, ki skazi tisto, kar je najbolj dragocenega na naši zemlji, človeško življenje, nedolžnost najmanjših, lepoto stvarstva.

Da, vojna je bogokletje! Ne morem, da ne bi spomnil na prošnjo, s katero je leta 1962 sv. Janez XXIII. prosil mogočnike svojega časa, naj ustavijo vojno zaostrovanje, ki bi lahko svet potegnilo v brezno jedrskega spopada. Ne morem pozabiti, s kakšno močjo je sv. Pavel VI. leta 1965 ob nastopu v Generalni skupščini Združenih narodov rekel: »Nikoli več vojne! Nikoli več vojne!« Ali pa toliki pozivi k miru sv. Janeza Pavla II., ki je leta 1991 vojno opredelil kot »pustolovščino brez vrnitve.«

Vojna vse sprevrže, je čista norost, njen edini cilj je uničenje.

Vojna, ki jo doživljamo, je še eno barbarstvo in mi imamo žal kratek spomin. Da, kajti če bi imeli spomin, bi se spominjali, kaj so nam pripovedovali naši stari starši in naši starši, in čutili bi potrebo po miru, tako kot naša pljuča potrebujejo kisik. Vojna vse sprevrže, je čista norost. Njen edini cilj je uničenje; razvija se in raste prav skozi uničevanje in če bi imeli spomin, ne bi trošili desetine, stotine milijard za ponovno oboroževanje, za opremljanje z vedno bolj izpopolnjenim orožjem, za povečanje trga in trgovine z orožjem, ki na koncu ubija otroke, ženske, stare ljudi. 1981 milijard dolarjev na leto gre za orožje po izračunih pomembnega študijskega središča v Stockholmu. Beleži dramatičnih +2,6 odstotka ravno v drugem letu epidemije, ko bi se morali vsi naši napori osrediniti na globalno zdravje in reševanje človeških življenj pred virusom.

Če bi imeli spomin, bi vedeli, da je treba vojno, preden pride na fronto, ustaviti v srcih. Sovraštvo moramo izkoreniniti iz src, preden bo prepozno. In da bi to storili, potrebujemo dialog, pogajanja, poslušanje, diplomatsko spretnost in ustvarjalnost ter daljnovidno politiko, ki je sposobna zgraditi nov sistem sobivanja, ki ne bo več temeljil na orožju, na moči orožja, na zastraševanju.

Obupani ljudje bežijo iz Ukrajine. FOTO: Vatican Media

Vsaka vojna pomeni ne le poraz politike, ampak tudi sramotno vdajo pred silami zla. Novembra 2019 sem v Hirošimi, mestu, ki je simbol druge svetovne vojne, katerega prebivalci so bili skupaj s prebivalci Nagasakija pomorjeni z dvema jedrskima bombama, poudaril, da je uporaba jedrske energije v vojne namene danes bolj kot kadarkoli zločin ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost v našem skupnem domu. Uporaba jedrske energije v vojne namene je nemoralna, tako kot je na enak način nemoralno posedovanje jedrskega orožja.

Kdo bi si mogel predstavljati, da se bo manj kot tri leta pozneje prikazal fantom jedrske vojne v Evropi? Tako smo se korak za korakom napotili proti katastrofi. Kos za kosom svet tvega, da bo postal prizorišče ene same tretje svetovne vojne. Bližamo se ji, kot bi bila neizogibna. Vendar moramo na vso moč ponoviti: ne, ni neizogibna! Ne, vojna ni neizogibna! Ko pustimo, da nas požre pošast, ki jo predstavlja vojna, ko tej pošasti dovolimo, da dvigne glavo in vodi naša dejanja, izgubimo vsi, uničujemo Božje ustvarjenine, zagrešimo bogokletje in pripravljamo mrtvo prihodnost našim otrokom in vnukom. Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti, nasilje so razlogi, ki spodbujajo odločitev za vojno, in te razloge pogosto opravičuje vojna ideologija, ki pozablja na neizmerno dostojanstvo človeškega življenja, vsakega človeškega življenja, in na spoštovanje in skrb, ki mu ju dolgujemo.

Ob podobah smrti, ki prihajajo iz Ukrajine, je težko upati. In vendar so znamenja upanja. Na milijone ljudi je, ki se ne potegujejo za vojno, ampak zahtevajo mir. Na milijone mladih je, ki nas prosijo, naj naredimo vse, kar je mogoče in kar je nemogoče, da bi zaustavili vojno, da bi ustavili vojne. Predvsem z mislijo nanje, na mlade in otroke, moramo skupaj ponavljati: nikoli več vojne. In skupaj si moramo prizadevati za gradnjo sveta, ki bo bolj miren, ker bo bolj pravičen, na katerem bo zmagoval mir, ne norost vojne; pravičnost in ne krivičnost vojne; vzajemno odpuščanje in ne sovraštvo, ki deli in zaradi katerega v drugem, drugačnem od nas, vidimo sovražnika.

Ko imamo drugega, njegov obraz in njegovo bolečino pred očmi, nam ni dovoljeno z nasiljem iznakaziti njegovega dostojanstva.

Z veseljem tukaj navajam italijanskega dušnega pastirja, častitljivega Tonina Bella, škofa v Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v Apuliji, neutrudnega preroka miru, ki je rad ponavljal: spori in vse vojne »imajo svoje korenine v zatemnitvi obrazov«. Ko izbrišemo obraz drugega, lahko začnemo prasketati s hrupom orožja. Ko imamo drugega, njegov obraz in njegovo bolečino pred očmi, nam ni dovoljeno z nasiljem iznakaziti njegovega dostojanstva.

V okrožnici Vsi smo bratje sem predlagal, da bi denar, ki se vlaga v orožje in za druge vojaške stroške, uporabili za oblikovanje svetovnega sklada, ki naj bi dokončno odpravil lakoto in spodbujal razvoj najbolj revnih držav, tako da se njihovi prebivalci ne bi zatekali k nasilnim ali varljivim rešitvam in ne bi bili prisiljeni zapuščati svojih držav zaradi iskanja bolj dostojanstvenega življenja. Tudi danes ponavljam ta predlog, še posebej danes. Ker je treba ustaviti vojno, ker je treba ustaviti vojne, in ustavile se bodo le, če jih bomo nehali »hraniti«.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh