S tovrstnimi izleti (romanji, obiski) so začeli leta 2019, ko smo 9. novembra obiskali tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945, slovenski begunci, pred njimi, med vojno, pa interniranci v fašistična taborišča (Visco in Monigo pri Trevisu).

V frančiškanskem romarskem središču La Verna

Prejšnji izleti so bili enodnevni, letošnji pa je moral biti zaradi večje oddaljenosti dvodnevni. Kot je običajno, smo na avtobusu poslušali pripovedi Erike Jazbar in Iva Jevnikarja o temah romanja. V soboto smo se povzpeli na tisoč metrov visoko romarsko frančiškansko središče La Verno, kamor se je pred 800 leti v visokogorsko naravno okolje umaknil sv. Frančišek, tam v naravi in skalnih votlinah molil, tam je tudi prejel Kristusove rane (stigme). 

Kot je običajno, smo na avtobusu poslušali pripovedi Erike Jazbar in Iva Jevnikarja o temah romanja.

Zvečer smo imeli mašo, ki jo je daroval dr. Janez Juhant, prespali smo v hotelu v samostanskem kompleksu, imeli zjutraj spet mašo in se odpravili v mesto ob gornjem toku reke Tibere v pokrajini Arezzo, Sansepolcro (Sveti grob oziroma Božji ali Jezusov grob v Jeruzalemu, saj so nekoč od tam sem prenesli relikvijo, kamen z Božjega groba).

109 Slovencev je v žarah s komunistično rdečo zvezdo

V Sansepolcru smo se ustavili na pokopališču, kjer je večji spomenik s kripto z majhnimi krstami s posmrtnimi ostanki oseb, ki so umrle v bližnjem koncentracijskem taborišču Renicci. To je bil eden od dveh osrednjih dogodkov izleta, s krajšim spominskim programom. Spomenik so postavili leta 1973, da so z njim opozorili na zadnjo tuzemsko postajo številnih Slovencev iz takratne Ljubljanske pokrajine, ki so tam blizu umrli v zelo slabih življenjskih pogojih taborišča, kot je povedala povezovalka programa Erika Jazbar. 109 Slovencev je v kostnici, v majhnih žarah, na katerih izstopa komunistična rdeča zvezda, odraz 70. let. Pred vhodom v kostnico so tri kovinske plošče z imeni umrlih. Na njih smo iskali slovenske priimke.

Spomenik so postavili leta 1973, da so z njim opozorili na zadnjo tuzemsko postajo številnih Slovencev, ki so umrli v zelo slabih življenjskih pogojih taborišča.

France Balantič: Strah pred praznoto

Pred spomenik sta predstavnika Rafaelove družbe in Knjižnice Dušana Černeta, Lenart Rihar in Ivo Jevnikar, položila venec. Sledila je minuta molka in molitev. Predsednik občinskega sveta Sansepolcra Antonello Antonelli je imel krajši nagovor. Poslušali smo pesem Franceta Balantiča Strah pred praznoto v italijanščini (prevedel jo je goriški politik in zdravnik Mirko Špacapan). Pesem spada v cikel religiozne poezije, pesnik jo je napisal v veliki stiski, ki jo je doživljal v taborišču Gonars, tam mu je bila vera v veliko uteho. Prireditev smo zaključili z znano slovensko pesmijo.

Že so ga položili med mrtve ...

Iz Sansepolcra smo se pod vznožjem slikovitega starodavnega mesta Anghiari zapeljali do bližnje vasice Motina, kjer je v majhnem slikovitem gozdičku, ki ga zaznamujejo stoletna hrastova drevesa, priče nasilnih dogodkov tu pred 80 leti, majhen spominski park. V tem spominskem kompleksu je info tabla in abstraktno oblikovan spomenik iz železne konstrukcije na večji betonski podlagi.

Tu smo ponovili spominski program. Nagovor sta imela Ivo Jevnikar in Alessandro Polcri, župan občine Anghiari in tudi predsednik pokrajine Arezzo. Osrednji nagovor je imel Lojze Peterle, ki nam je pred tem med avtobusno vožnjo pripovedoval zgodbo o očetu Lojzetu (1915), ki so ga Italijani internirali v Renicciju. Oče je pred Reniccijem skoraj umrl na otoku Rabu, že so ga položili med mrtve, od koder so ga prijatelji zadnji hip rešili.

Resnica brez spomina nima velike moči

Po kapitulaciji Italije je iz Reniccija domov šel peš, pot je bila zelo dolgotrajna, domov je prišel popolnoma izčrpan, doma pa se je moral soočiti s situacijo, ki jo je zaznamovalo partizansko nasilje, zato se je pridružil domobrancem. V Peterletovem nagovoru je bilo ključno sporočilo: Resnica brez spomina nima velike moči. Z njim je bil na izletu tudi brat Branko.

V Peterletovem nagovoru je bilo ključno sporočilo: Resnica brez spomina nima velike moči.

 Vrnili smo se v Sansepolcro, kjer smo si po kosilu lahko ogledali starodavno mesto. Tudi tega zaznamujejo številne cerkve, na glavnem trgu pred stolnico pa je »prazen« prostor, kjer je nekoč na sredini stal visok Bertin stolp iz 12. stoletja. Ko je v noči na 31. julij 1944 tu prišlo do prehoda fronte med Nemci in zavezniki, so ga med umikom iz nerazumljivega razloga Nemci razstrelili. Mesto je najbolj znano po svetovno znani freski Piera della Francesca Vstajenje, ki naj bi jo pred uničenjem rešil britanski topniški častnik, ki je preprečil topniško obstreljevanje mesta med že omenjenimi spopadi z Nemci.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2025).