Gospa Marija, nekako vzplamtite, ko beseda nanese na Prekmurje … Nam poveste kaj o svojih koreninah, o svojem otroštvu, osnovni šoli?

Tam na levem bregu Mure je Slovenska krajina – Prekmurje in tam smo bili doma. Ta krajina, obrobje Panonske nižine, je bila za me vedno nekaj posebnega: mrzle zime s snežnimi zameti in vroča poletja z žitnimi polji, žarečim rdečim makom in plavico. 

Slovenska krajina in Ciganova družina sta gotovo dva kažipota mojega življenja.

Slovenska krajina in Ciganova družina sta gotovo dva kažipota mojega življenja. Jožef Cigan, oče moje mame, je bil kmet in cestni nadzornik, globoko veren, pokončen, narodno zaveden in široko razgledan. Duhovnik Jožef Klekl st., narodni buditelj, je bil družinski prijatelj. Naš ajtek, kot smo starega očeta klicali vnuki, je Kleklu sledil tudi v »borbi« za združitev Slovenske krajine s Slovenijo in uspelo jim je. V Ciganovi družini so vero, pokončnost, narodno zavednost, ljubezen do domovine in slovenskega jezika živeli in s tem vse to predali tudi nam.

Kako to, da ste srednjo šolo obiskovali v Ljubljani? Kakšen spomin imate na tisti čas, takratno Ljubljano?

Leta 1962 smo prišli v Ljubljano in ta zadnja tri gimnazijska leta – Šubičeva in nato Poljanska gimnazija – so bila zaznamovana že z naši in vaši, saj me je sošolec že prvo uro potrepljal po rami, češ: »Nikar ne misli, da ne vemo, čigava si!« Seveda, bila sem iz Ciganove družine, hvala Bogu! Po maturi 1965 se nismo nikoli več srečali …

Ta zadnja tri gimnazijska leta so bila zaznamovana že z naši in vaši.

Študirali ste dve precej različni smeri: etnologijo in ekonomijo. Kako to?

»Podlago« za študij etnologije sem gotovo prinesla od doma, saj so bili običaji in navade del našega življenja na vasi. V Ciganovi družini se je veliko pelo, pesem je bila tu doma, tako odločitev ni bila težka. Potem ekonomija (samo prva stopnja) je bila »nek nameček«, ker sem se zaposlila, ne v muzeju, ampak v banki.

V vaša študentska leta sega ustanovitev Akademskega pevskega zbora sv. Cecilije, ki deluje še danes …

V postnem času leta 1966 je bil v vseh ljubljanskih župnijah misijon. Na predlog nadškofa Pogačnika patru Polikarpu, ki je vodil veroučne skupine pri frančiškanih na Tromostovju, smo tudi mladi – srednješolci in študentje – organizirali misijon v uršulinski cerkvi. Da ni bila slišana samo govorjena beseda, smo se zbrali tu kot pevska skupina. Kot pevovodja se nam je pridružil Tomaž Tozon, bil navdušen nad našimi pevskimi »talenti« in je predlagal, da bi kot zbor ostali skupaj. 

Po pogovoru s frančiškani, ki so nam nudili resnično zavetje, ne samo prostorov, smo prvo nedeljo v oktobru 1966, z začetkom študijskega leta, prvič zapeli pri maši ob 11. uri. S tem dnem je bila na novo obujena predvojna študentska maša in prve korake smo naredili z Akademskim pevskim zborom sv. Cecilije. Na pevske vaje smo prihajali ob ponedeljkih in četrtkih ter vsako nedeljo študijskega leta redno prepevali na frančiškanskem koru. V tistih naših letih, skupaj s Tomažem Tozonom, smo bili kot velika družina mladih pevskih zanesenjakov, da je bil kor v frančiškanski cerkvi skoraj premajhen.

S tem dnem je bila na novo obujena predvojna študentska maša in prve korake smo naredili z Akademskim pevskim zborom sv. Cecilije.

Nekaj posebnega so bila naša skupna leta (1966–1973/74) pri tem zboru. Bili smo zelo močna, homogena skupina mladih slovenskih katoličanov. S posebnim dovoljenjem so prihajali na pevske vaje tudi takratni študentje teologije – bogoslovci. Tako se v tem skupnem času zbor »ponaša« s petnajstimi duhovniki in iz njihovih vrst so naši trije škofje: na žalost že pokojni Lojze Uran, Andrej Glavan (soustanovitelja APZ-ja sv. Cecilije) in Jurij Bizjak. Naša je bila tudi opatinja sester klaris s. Katarina Ambrož in seveda prvi predsednik vlade v suvereni Sloveniji Lojze Peterle.

Tam na koru na Tromostovju ste srečevali skladatelja Mava … Da je bil izjemno plodovit avtor, veste na poseben način, saj ste prav v zadnjem času pripravili neke njegove rokopise za objavo. Nam lahko o tem poveste kaj več?

Res je, na frančiškanskem koru sva se spoznala. Lojze Mav, ta skromen, tih mož je bil vse od leta 1938 organist pri frančiškanih v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in zborovodja župnijskega Sattnerjevega zbora. Vsako nedeljo od oktobra do konca junija (v letih 1966–1973) sva se srečevala na koru. Prof. Mav je spremljal ljudsko petje desete maše, jaz pa sem prihajala pred študentsko mašo z notnim programom za »Cilkino« prepevanje pri študentski maši. Bil je redkobeseden, a če sva kakšno rekla, tudi duhovit. 

Ker sem na koru in pri različnih zborih pela že v ljudski šoli, pevsko in glasbeno »poškodovana« že od rane mladosti, mi je bilo ime skladatelja Lojzeta Mava znano in poznala sem veliko njegovih skladb. Bila sem pa izredno presenečena, ko so mi pri Glasbeni matici dali v roke rokopis Lojzeta Mava, zbirko 212-ih skladb za otroški in mladinski zbor z orgelsko spremljavo s kazalom vred, kot namig, Marija, naredi kaj. Trenutno je zbirka v pripravi in upamo, da bo spomladi obelodanjena.

S skladateljem vas je povezala pravzaprav skladba Moja domovina … Nam zaupate to zgodbo?

Gotovo je bila usodna prva nedelja v maju leta 1967. Ob koncu maše je prof. Mav vedno zaigral melodijo svojih številnih zborovskih skladb. To nedeljo mi je bila melodija znana, a ni bila Marijina pesem kot po navadi. Bila je to melodija pesmi Moja domovina. Začudeno sem ga pogledala. Vedela sem, da je ta pesem v Sloveniji prepovedana. Komunistična oblast jo je proglasila za domobransko himno, ki pa to gotovo ni bila, saj je skladba nastala, ko je bil Mav še v Beogradu, leta 1938. 

To nedeljo mi je bila melodija znana, a ni bila Marijina pesem kot po navadi. Bila je to melodija pesmi Moja domovina.

»Oče, mati, bratje in sestre …« so ob koncu desete maše pele orgle in jaz sem plašno opazovala organista. Gospod Mav se je samo hudomušno nasmehnil in dodal: saj samo midva veva, kaj igram. Vsa moja leta na frančiškanskem koru, vsako nedeljo v maju so pele orgle to pesem. Še danes imam občutek, da je bil to poklon prof. Mava vsem tistim pobitim in desetletja zamolčanim žrtvam, ki še vedno brez imen ležijo v rudniških jaških, strelskih jarkih in kraških jamah širom naše domovine.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2025).