Oče, odpusti jim,

saj ne vedo,

kaj delajo …

(Lk 23,34)

Dopusti, da ti stre srce

Bolečina me stiska; srce bije počasneje in zmaguje ga strah. Zaziram se vase, ne več v svet okoli sebe: bolečina je prevelika. Vrata in okna so tesno zaprta, zunaj je mraz! Potrebujem toplote svojega ognjišča. Zdaj me ne mika, da bi grel bližnje. Tako mislimo in tako čutimo: neke vrste pravica, da se posvečamo le sebi.

In Jezus? Pri njem je čisto drugače: srce se mu širi, velikodušno odpušča tistemu, ki mu povzroča trpljenje. Vrata in okna so na stežaj odprta, iz njih veje toplota, da bi ogrela druge, tudi tiste, ki ga ne marajo. Ob tem se zdi več kot očitno, da je treba pozabiti na svoje srce, če hočeš pomagati drugim. In prav to se dogaja. Kajti Jezus – kakor je njegova navada – postavlja na glav...