Najlažje je na zgodovino določenega predela pogledati ločeno, težje pa je videti, kako se zgodbi prepletata in soobstajata. Vedno znova pa se je potrebno opomniti, da so državne meje odraz časa in meddržavnih odnosov. Kako vedeti, kje smo, če vidimo ostanke kozolcev ali slovanske/slovenske korenine v imenu kraja? Katero poimenovanje je bilo prej Monte Lussari, ki prevladuje zdaj, Luschariberg ali Svete Višarje? Večinsko morda ne pomeni tudi najbolj točno.

Državne meje so odraz časa in meddržavnih odnosov.

Pričeli smo 31. julija popoldne v Ljubljani, se spoznali z letošnjo skupino mladih udeležencev in odšli izpred nekdanjih Škofovih zavodov proti Jesenicam, kjer se nam je pridružila Ivanka Kronawetter Starman. Turistična vodička po Koroškem je seveda hči Majde in Lojzeta Starmana, ki sta otroka slovenskih družin, ki so maja 1945 zapustile dom in skozi Ljubelj odšle za nekaj časa na Koroško, da se razmere umirijo. Tam sta otroka odrasla, se spoznala, naposled poročila in ostala na Koroškem, prav tako pa tudi njuni otroci, med njimi Ivanka. Pripovedovala nam je o Dinku Bertonclju, rojenem na Jesenicah, prvem slovenskem himalajcu, ki se je izselil v Argentino, karavanškem predoru, ki nam je služil za pot na drugo stran meje, Beljaku kot nemški enklavi na Koroškem. Poleg centra mesta, ki je drugo največje mesto na Koroškem in še danes pomembno železniško vozlišče, na praznični četrtkov večer (praznovali so Jakobovo), smo si ogledali tudi okolico: v Šmartnem smo videli kraj nekdanjih barak, obiskali smo cerkev sv. Ruperta, ob kateri je pokopana mati pesnika Franceta ter duhovnika Jurija Prešerna, ki je tam župnikoval. Dež nas ni pregnal, se je pa že večerilo in pot je klicala proti Ziljski dolini, natančneje v Bistrico in Drumlov penzion Stara pošta, kjer smo dve noči prenočili.

Naslednji dan smo dvatisočak Dobrač zagledali v svoji mogočnosti in se spraševali, kakšen je šele bil pred potresom v 14. stoletju, ki je spremenil tudi Beljak in Ziljsko dolino. Jutranje sonce je klicalo na pot – odšli smo nekdanjim slovenskim beguncem naproti. Pridružila se nam je zgodovinarka, ki je iz te teme tudi magistrirala in doktorirala, dr. Helena Jaklitsch. Obiskali smo nekdanje taborišče Feffernitz, sedanje begunsko pokopališče, na poti do Špitala pa smo prisluhnili zgodovinskemu kontekstu, zakaj in kako je do slovenskih taborišč na Koroškem sploh prišlo. Kako se je na vetrinjskem travniku vzpostavila in razvila slovenska begunska gimnazija pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka, da bi učenci dokončali šolsko leto 1945, saj je bilo šolanje z odhodom od doma prekinjeno. Ker so konec junija vetrinjsko začasno bivališče Slovencev razpustili, je 6000 Slovencev našlo novi začasni dom v Špitalu, Peggetzu pri Lienzu, Šentvidu ob Glini ter Judenburgu. Delitev skupnosti je potekala po kriteriju jezika domačega okolja oz. narečij ter seveda mladine, ki je v Peggetzu nadaljevala s slovensko begunsko gimnazijo. Bogato kulturno življenje, iznajdljivost in vzpostavljanje vezi z lokalnim prebivalstvom, ki so začeli ceniti njihove kakovostne izdelke, je iz besed dr. Jaklitcheve navdušujoča in je vlila vsebino zidovom in ostankom nekdanjih barak, ki smo jih videli na terenu.

Obiskali smo nekdanje taborišče Feffernitz, sedanje begunsko pokopališče, na poti do Špitala pa smo prisluhnili zgodovinskemu kontekstu, zakaj in kako je do slovenskih taborišč na Koroškem sploh prišlo.

Na špitalskem pokopališču smo si ogledali nagrobnik taboriščnega pastirja Mihaela Burje in drugih duhovnikov, ki je delo Jožeta Plečnika. Ivanka nam je pripovedovala o drugih Slovencih, pomembnih za slovensko begunsko skupnost, ter opozarjala na slovenski izvor imen tudi na Zgornjekoroškem. Vožnja do Vzhodne Tirolske in glavnega mesta Lienz je ob zanimivih dosežkih slovenskih beguncev hitro minila. Ko so 1946 zaprli taborišče v Peggetzu, so preselili begunce v Špital, kjer je vladala prostorska stiska, prav tako pa so nastopili prepričevalni ukrepi (omejitve hrane, preprečitev delovanja slovenske begunske gimnazije …), da bi se Slovenci vrnili v Jugoslavijo. Novice o žalostni usodi vrnjenih prispejo nazaj tudi do slovenskih beguncev na Koroškem in utrdijo prepričanje o edini možni prihodnosti na tujem. Msgr. Hladnikovo posredovanje pri Peronu prepriča, saj ta dovoli, da 10.000 Slovencev z družinami lahko pride v Argentino, kar sčasoma vzpostavi nov razcvet slovenske izseljenske skupnosti. V začetku 1948 tako večina slovenskih beguncev zapusti taborišča na Koroškem kot v Italiji in z novo selitvijo nadaljuje življenje v obeh Amerikah.

V Lienzu si ogledamo mesto taborišča, kjer je sedaj industrijska cona, se sprehodimo ob Dravi, kjer je tudi kozaško pokopališče ter posebej označen most, kjer so iz strahu pred vrnitvijo nekateri tragično končali svoje življenje. Obiščemo še cerkev ter pokopališče.

Dan, poln informacij in vtisov odmeva v nas.

Dan, poln informacij in vtisov v nas odmeva in na poti do Bistrice občudujemo naravo ter koroška jezera. V Stari pošti večerjamo ter si ogledamo film o štehvanju in drugih ziljskih običajih ter narečju. Spomnimo se tudi na pokojnega Urbana Popotnigga, ki nas je prejšnjič, ko smo obiskali Ziljsko dolino, vodil po njej. Film, katerega idejna in gonilna sila sta bila Ludvig in Pepca Druml, prikaže običaje in ljudi z željo, da bi se ohranili v trajnem spominu, in tudi kot dokaz, kako so nekdaj (zgolj slovensko) peli in v slovenskem narečju govorili tu.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (11/2025).