Zamaskirana policija pred očmi vsega sveta ustreli mamo dveh majhnih otrok. Nekaj dni izstreli deset nabojev v zdravstvenega tehnika srednjih let, ko je pomagal na noge ženski, ki je bežala pred zamaskiranimi policisti. Njihovi kolegi pričakajo v zasedi človeka in ga skupaj z otrokom odpeljejo v tisoč kilometrov oddaljeno koncentracijsko taborišče. Ustrelijo skozi vrata doma, v katerega se je zatekel drugi nesrečnež, ki se je znašel na njihovi muhi, ter ranijo nedolžnega prebivalca. Potem naredijo lažen zapisnik, v katerem ranjenca obtožijo, da jih je napadel. Njihov poveljnik jih spodbuja, naj se ne bojijo, ker jim bo on ščitil hrbet. Poveljnikova poveljnica vse opravičuje in, da bo mera polna, z lažmi, izmišljotinami in gnojnico diskreditira žrtve. Poveljnik poveljnikove poveljnice iz svoje pozlačene palače priliva olje na ogenj. 

To se ni zgodilo enkrat. To je postal vsakdan. Znancu, ki me prepričuje, da so ljudje pač sami krivi, zakaj pa se zadržujejo v državi, ki jih ne mara; da s...