Od zadnje številke Oznanjevalca se je zgodilo veliko stvari. Papež Frančišek, ki je dolga leta zaznamoval Cerkev s sinodalnim načinom razmišljanja in delovanja, je po zadnjem obdobju bolezni odšel h Gospodu. V času njegove bolezni smo bili globoko povezani v molitvi zanj in v hvaležnosti za njegovo pričevanje. S smrtjo papeža Frančiška se je znova zavrtelo kolesje: konklave, pričakovanja, vprašanja, upanja. Kmalu je nad Sikstinsko kapelo zavel bel dim. Cerkev je dobila novega Petrovega naslednika – papeža Leona XIV. Sledile so predstavitve, življenjepisi, analize. Pojavljala so se vprašanja: kdo je novi papež, od kod prihaja, kam bo “zapeljal” vesoljno barko. 

Papež Leon je v enem od prvih nagovorov spomnil, da sinodalna pot ni preteklost, ampak izhodišče.

V enem od prvih nagovorov je spomnil, da sinodalna pot ni preteklost, ampak izhodišče. Ta preprost poudarek kaže na nadaljevanje smeri, ki jo je začrtal njegov predhodnik – in v tem je tudi naša skupna naloga: da sinodalnost ne ostane v dokumentih in slovesnih nagovorih, ampak se udejanji v našem načinu življenja, v pastorali, v oznanjevanju.

Začenja se poletni čas, v katerega mnogi vstopajo v pričakovanju oddiha, počitnic, dopusta. A prav v tem času Cerkev ponuja močno duhovno os in jasne smernice. V poletnih nedeljah se vrstijo evangeljski odlomki, ki nas vabijo k odprtosti, osebni veri, potrpežljivosti, občestvenosti. Pridige, pripravljene za to obdobje, izpostavljajo like, kot so: Peter in Pavel, Marija, ubogi Samarijan, ter ključne teme: oznanjevanje z močjo upanja, konkretno ljubezen, evangelij kot vsakodnevno držo. 

Poletje je v Cerkvi lahko izziv, saj se župnije praznijo, mnogi iščejo počitek, tudi oznanjevalci si želijo umiritve. In vendar je to čas posebnih priložnosti. Ljudje iščejo globino. V tišini narave, v dolgih večerih, ob zvezdnem nebu, v ranljivosti sproščenih pogovorov se odpira prostor za oznanilo, ki ne govori v floskulah, temveč iz pričevanja srca.

V poletnih nedeljah se vrstijo evangeljski odlomki, ki nas vabijo k odprtosti, osebni veri, potrpežljivosti, občestvenosti.

Tudi papež Leon XIV. je človek preprostosti in globine. To nam kaže njegovo dosedanje delo – predvsem formacija bodočih duhovnikov, skrb za škofe in razumevanje Cerkve kot doma, ne kot utrdbe. Ob njegovi izvolitvi je eden izmed kardinalov dejal: »Potrebovali smo nekoga, ki bo Cerkev povezoval, ne dodatno delil.« In prav v tej smeri gre tudi njegova vizija: Cerkev, ki zna poslušati, ki se zna pogovarjati, a se tudi ne boji jasno in v ljubezni oznanjati, kar je večno.

V tem duhu tudi oznanjevalci iščemo odgovore. Vprašamo se lahko, kako slišimo glas Svetega Duha v vrtincih vsakodnevnega dela. Ali smo v oznanjevanju še pričevanjski, še izvirni, evangeljski, ali se samo še ponavljamo? Kako živimo sinodalnost – kot strukturo ali kot odnos? Kdo so danes naši ubogi Samarijani, koga obidemo in koga smo pripravljeni dvigniti? Ali znamo biti oznanjevalci tudi na morju, v gorah, ob kamp prikolici – ne samo s prižnice? Kako je z našo srčnostjo? Pritegne? Nagovori?

Sinodalna Cerkev ni cilj, temveč način življenja občestva, ki se uči hoditi skupaj.

Zaključimo z mislijo, ki se nahaja v sklepnem dokumentu sinodalnega zasedanja oktobra 2023: »Sinodalna Cerkev ni cilj, temveč način življenja občestva, ki se uči hoditi skupaj: poslušati Gospoda, poslušati drugega in skupaj oznanjati evangelij z veseljem.« To je tudi klic vsakemu izmed nas. Smo sredi svetega leta, ko smo kot “romarji upanja” povabljeni, da hodimo kot občestvo, ki veruje, pričuje in pričakuje.

Bodimo Cerkev, ki je na poti. Tudi poleti. Tudi zdaj. Kljub vsemu – odrinimo na globoko (prim. Lk 5,4), tja, kjer nas Gospod čaka z besedo. Prav v globini, kjer se pogosto srečujeta naša krhkost in Božja zvestoba, se rojeva zaupanje. Odriniti na globoko pomeni: iti preko ustaljenega, dovoliti, da nas evangelij vznemiri, razsvetli in prenovi. To je temelj sinodalne Cerkve – Cerkve, ki posluša, ki sprejema, ki hodi skupaj in pričuje. Naj oznanjevanje v tem času ne zamre, ampak se poglobi v Jezusu, ki je živa Beseda.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (3/2025).