Uvod

Vlito božansko krepost upanja, ki si jo v letošnjem rednem svetem letu želimo osvežiti po navdihu rajnega papeža Frančiška, odkrijemo že v začetkih Cerkve, ki jo predstavljata tudi današnja svetnika Peter in Pavel. Ker sta upala, da Gospod ne bo pozabil svojih obljub in zagotovil, da bo deloval z njima in Cerkvijo, sta zmogla vse začetne korake Cerkve, čeprav sta se kdaj znašla v brezizhodnih situacijah.

V moči kreposti upanja zmoremo tudi danes kot Cerkev sprejemati odločitve, po katerih bo Kristus mogel izpolniti obljube in zagotovila tudi v našem času. Morda smo včasih premalo zaupali v Božje delovanje v nas in po nas in zato obupavali, kar nas je potisnilo tudi v grešne odločitve. Obžalujmo jih in prosimo odpuščanja.

Nagovor

Dragi bratje in sestre! Mir vam bodi!

Slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ki sta kot nosilna stebra postavljena v same temelje Cerkve, nas odpira v vesoljnost Kristusove Cerkve. Živo se zavejmo pomena apostolskega nasledstva tudi za naše škofije. Po zakramentu svetega reda, katerega drugo stopnjo - to je mašniško posvečenje - danes ponekod obhajajo, se tudi v Cerkvi na Slovenskem uresničuje apostolsko nasledstvo, ki nas povezuje s sedanjim papežem Leonom XIV. in z zborom škofov, preko njih pa z današnjima svetnikoma in seveda s Kristusom.

Živo se zavejmo pomena apostolskega nasledstva tudi za naše škofije.

Današnji evangeljski odlomek poroča o začetkih Cerkve. Tudi mi kot župnijsko občestvo imamo začetek v skupnosti, ki si jo je izbral Kristus in jo sam oblikoval. Prisluhnili smo enemu od temeljnih dogodkov tega oblikovanja. Jezus učence vpraša, kaj ljudje pravijo o njem; a ga v resnici niso zanimali že znani odgovori, ki so iskali primerjave v preteklosti: z Janezom Krstnikom, Elijem in drugimi – to so odgovori, ki ne prinašajo nič novega. Bolj ga je zanimalo, kaj pravijo učenci, zato jih je direktno vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15). 

To je temeljno in odločilno vprašanje celotnega evangelija in pravzaprav celotne zgodovine Cerkve; torej tudi naše župnije. Peter je odgovoril z izpovedjo vere – vera kot izpoved osebnega odnosa je namreč edini odgovor na to vprašanje. Ko Peter izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16), mu Jezus odkrije, kdo je Peter zanj: »Ti si Peter – Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).

Bratje in sestre, v tem dogodku in odnosih, ki so opisani v njem, so tudi naši temelji. Ko Peter kot prvi človek izpove vero v Kristusa, sledi Jezusovo »preustvarjanje«: Petra usposobi za vlogo, ki je v svoji moči ne zmore opraviti sam. Enako je Kristus storil tudi z novim papežem ob njegovi nedavni izvolitvi. Podobno se je zgodilo sv. Pavlu. Gospod mu je pomagal in mu po dogodku pred Damaskom dal moč, da se je po njem lahko oznanjevanje dopolnjevalo in so ga slišali vsi narodi (2 Tim 4,17). 

Ko Peter kot prvi človek izpove vero v Kristusa, sledi Jezusovo »preustvarjanje«.

V tej njuni veri je zakoreninjeno tudi njuno upanje, da bosta mogla izpolniti svojo nalogo, čeprav njen cilj presega njune človeške moči. In prav to je bistvena značilnost kreposti upanja, v kateri se želimo v tem svetem letu še posebej utrditi kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Katoliška Cerkev.

Ko škofje posvečujejo letošnje novomašnike, se dogaja ista resničnost, isti stvariteljski dialog med Bogom in posvečenci sredi škofijskega občestva. Mašniško posvečenje je odgovor novomašnika na Jezusovo vprašanje z življenjem: Kaj pa ti praviš, kdo sem? Novomašniki odgovarjajo z vero, ki so jim jo starši položili v zibelko in so jo župnijska občestva hranila z zakramentalnimi milostmi, s katehezo in podpirala z molitvijo. In danes jim po obredu posvetitve, ki je tudi Božja govorica, Jezus ponovno pove, kdo so novomašniki zanj.

Skupaj s škofom, duhovniki, diakoni in verniki laiki bodo sinodalno iskali pota nove evangelizacije. Vneto bodo v molitvi in dialogu z občestvom iskali zdravila za najbolj akutne »rane« tudi Cerkve na Slovenskem: »ranjeno občestvenost, nezvestobo obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duha izključevanja in pretirano skrb za materialne dobrine« (PiP 34). 

Vemo, da bomo to zdravilo mogli najti v smeri poglabljanja osebne vere, ki je živo osebno srečanje s Kristusom.

Vemo, da bomo to zdravilo mogli najti v smeri poglabljanja osebne vere, ki je živo osebno srečanje s Kristusom; in kot »romarji upanja« na romanju, ki nam vnaprej omogoča okušati dobrine, ki nam jih Gospod obljublja. To preprosto pomeni, da je treba sodobnega človeka, »izbirnega« in »oddaljenega« kristjana, ponovno v Svetem Duhu roditi za Kristusa, kot sta to počela sveta Peter in Pavel.

Vsa Cerkev, to smo mi vsi, imamo nalogo, da molimo za novomašnike in sploh za škofe, duhovnike, diakone in laike, pa tudi za tiste, ki jih Gospod še kliče; tako kot je molila prva Cerkev za Petra (Apd 12,5). In angel bo odpiral vrata vsakršnih ječ, v katerih po lastni krivdi ali krivdi drugih tičijo današnji duhovniki in tudi drugi kristjani in tisti, ki jih Gospod kliče na pot za seboj. Storimo vse, da bomo vsak dan s Pavlom mogli reči: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7) in Gospod nas bo »otel iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava vekomaj. Amen!« (2 Tim 4,18).

Pred sklepnim blagoslovom

Kot romarji na poti upanja praznujemo praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta bila močno zakoreninjena v kreposti upanja, da sta mogla izpolniti zaupano jima poslanstvo. To upanje ju ni razočaralo. Čeprav sta umrla mučeniške smrti, sta vendar ob smrti lahko videla tudi, kako se je Cerkev, to skrivnostno Kristusovo telo, razraščalo po vsem takratnem svetu; tudi v središču takratnega sveta v Rimu.

Naj bo tudi sidro našega upanja zasidrano v isti veri in ljubezni kot njuno, da bomo zmogli tudi mi smele in pogumne korake.

Naj bo tudi sidro našega upanja zasidrano v isti veri in ljubezni kot njuno, da bomo po njunem zgledu zmogli tudi mi smele in pogumne korake, ki jih Kristus navdihuje Cerkvi v naših časih in okoljih, kjer živimo. Zato nas po obhajanju ponavzočitve zadnje večerje, ko se je izpolnila njegova srčna želja, da bi jedel to velikonočno jagnje z nami, spet pošilja v svet z naročilom, da vanj ponesemo upanje in mir, ki ga svet ne more dati.

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (3/2025).