Od začetka 20. stoletja do sedemdesetih let

Kitajska je vstopila v 20. stoletje kot cesarstvo pod dinastijo Qing, ki ga je za kratek čas zamenjala republika, sledilo pa je kaotično obdobje (1916–1928), ko so posameznim območjem vladali vojaški poveljniki. V primerjavi z zahodnoevropskimi državami je veljala za revno in zaostalo. Medtem ko so ZDA in večina severne, zahodne ter srednje Evrope doživljale industrijsko revolucijo in gospodarski razcvet, je Kitajska ostajala pretežno agrarna družba z omejenim industrijskim razvojem.

Pred prvo svetovno vojno so nekatere evropske kolonialistične sile – zlasti Anglija, Francija in Nemčija – igrale pomembno, marsikdaj monopolno vlogo v kitajski trgovini, obenem pa imele tudi ozemeljske težnje. Obdobje tega polkolonialnega razmerja, ki se je začelo že v 19. stoletju, so Kitajci poimenovali »stoletje sramote«. Ob koncu prve svetovne vojne je japonska vojska zasedla nekdanje nemške kolonije, postopoma povečevala svoj vpliv na Kitajskem in med drugo...